Evald (umrl 695)

3. oktober

Poganskim narodom Srednje Evrope, med njimi tudi našim prednikom v Karantaniji, so v 7. in 8. stoletju oznanjali blagovest misijonarji iz Irske in Anglije. Misijonsko delo med germanskimi rodovi ob Renu (Frizijci, Saksi) je bilo tedaj še tvegano, ker so se krčevito oklepali svojih poganskih izročil. Menihi, ki so prihajali k njim z najbolj plemenitimi nameni, so nemalokrat tvegali življenje. Svoje kratko misijonsko poslanstvo je z mučeniško smrtjo zapečatil tudi današnji godovnjak.

Pravzaprav danes godujeta dva mučenca, ki sta bila brata ne samo po krvi, ampak tudi po svojem junaškem pričevanju za Kristusa. Najbolj nenavadno pa je to, daje bilo obema ime Evald, ki pomeni "tisti, ki vlada po zakonih". Po barvi njunih las so ju imenovali 'črni' in 'beli' Evald. Oba sta dolgo časa živela na Irskem. Irska, imenovana 'otok svetnikov', je bila v tistem času središče in izhodišče vseh misijonskih prizadevanj. Od tam so odhajali misijonarji na evropsko celino. Za to poslanstvo sta se navdušila tudi brata Evalda. Poročilo pravi, da sta v pobožnosti in pogumu prekašala drug drugega.

Njuno misijonsko izhodišče na evropski celini je bil najverjetneje že pokristjanjeni Köln, kjer sta pustila svoje tovariše. Odpotovala sta po Renu navzdol in zavila v dolino pritoka Ruhr. Na prvi domačiji, do katere sta prišla, sta prosila za prenočišče in vprašala po rodovnem poglavarju. Po germanski navadi so ju gostoljubno sprejeli in ju več dni imeli pod streho. Vsak dan sta maševala in prepevala psalme, kot da sta v Kölnu. Z vsakim dnem pa se je večalo nezaupanje gostiteljev.

Kaj je zapeljalo saške kmete, da so sklenili tuja misijonarja spraviti s poti? Ali jih je premamilo zlato njunih kelihov ali lesk mašnih oblek? Ali so kot obmejni prebivalci mislili, da utegneta biti sovražna vohuna? Ali pa jih je morda zapeljalo pri Sasih tako globoko zakoreninjeno praznoverje in so se hoteli postaviti po robu oznanjevalcem evangelija? Kakor koli že – prelomili so sveto pravo gostoljubnosti in nič hudega sluteča duhovnika napadli. Najverjetneje se je to zgodilo 3. oktobra 695. Plavolasega Evalda so pobili z mečem, njegovega črnolasega brata pa po strašnem mučenju umorili. Trupli so vrgli v reko. Legenda pripoveduje, da je voda nesla trupli proti toku in da ju je obdajal svetel sij, tako da so ju lahko našli in pokopali. Frankovski kralj Pipin je dal pozneje njuni trupli prepeljati v Köln, kjer so ju zlasti v srednjem veku zelo častili. Poganski Sasi so nekaj časa še nasprotovali evangeliju, nekaj rodov kasneje pa so tudi oni prejeli krst in poslej vsako leto na današnji dan obhajali spomin svetih bratov, ki so ju njihovi predniki umorili.

Osebno ime Evald je pri nas zelo redko. Pred dobrimi dvajsetimi leti, piše Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, je bilo v Sloveniji samo 43 Evaldov. Še bolj redki sta bili skrajšani obliki Valdi (29) in Valdo (17 oseb).