Frančišek Borja (umrl 1572)

3. oktober

Frančišek Borja je prepričljiv zgled, kakšne možnosti se skrivajo v človeški naravi: ob moči duha in v sodelovanju z božjo milostjo se lahko dvigne do neslutenih višin svetništva, ob moči istega duha, toda samovšečno zagledanega v samega sebe, pa se lahko pogrezne v prepade zla. Plemiška rodbina Borja je dala Cerkvi današnjega svetnika, iz istega debla pa je pognala strupena mladika – nevredni papež Aleksander VI., zaradi katerega je družina prišla na slab glas. Njegov sin Cesare, ki je bil lopov velikega formata, je umoril svetnikovega deda. Tedaj je vdova z dvema otrokoma zbežala v Španijo, kjer je vstopila v samostan klaris, kmalu za njo je enako storila njena sestra. Pod vplivom teh dveh spokornih žena se je vrnila zdrava moralna kri v družino Borja.

Ti dve sveti ženi sta imeli velik vpliv na Frančiška, ki se je rodil 28. oktobra 1510 v mestecu Gandia južno od Valencie. Kot prvorojencu gandijskega vojvode Ivana II. in Ivane Aragonske, sorodnice španske vladarske družine, mu je bila zagotovljena sijajna prihodnost. V domači družini je bil deležen dobre krščanske vzgoje, ki jo je nato dopolnil stric, nadškof v Zaragozi. Ko so ga pri osemnajstih letih sprejeli v službo na dvoru španskega kralja in nemškega cesarja Karla V., je bil že precej razgledan v znanosti in umetnosti pa tudi v viteških spretnostih. Frančišek si je pridobil kraljevo naklonjenost. Na njegovo prigovarjanje, še bolj pa na željo cesarice Izabele, se je komaj devetnajstleten poročil z dvorjanko Eleonoro de Castro. Imela sta osem otrok, ki sta jih skrbno vzgajala. V zgodnjem poletju leta 1539 je nenadoma umrla cesarica Izabela in Frančišek je moral kot visok dvorni uradnik spremljati meno truplo, ko so ga vozili po Španiji. Razkroj, ki ga je povzročila smrt na obrazu lepe vladarice, ga je globoko pretresel. Hotel se je umakniti z dvora v samoto. Cesar ga je imenoval za podkralja Katalonije s sedežem v Barceloni. Ko je po očetovi smrti prevzel gandijsko kneževino, mu je kmalu umrla žena. Potem ko je poskrbel za svoje otroke – najstarejšemu sinu je prepustil knežjo službo – je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Frančiškova odločitev je pet let ostala v tajnosti. Ko je bil leta 1551 v Rimu posvečen v duhovnika, jo je javno razglasil.

Novica o tem je imela velik odmev ne samo v Španiji, temveč tudi zunaj njenih meja in je močno pospešila razmah šele deset let starega jezuitskega reda. Frančišek Borja je hotel živeti v samoti in daleč od sveta, da bi se posvetil molitvi in premišljevanju, vendar se je uklonil načrtom, ki so jih z njim imeli predstojniki. Leta 1554 je Ignacij Lojolski, ustanovitelj reda in njegov prvi vrhovni predstojnik (general), Frančiška imenoval za generalnega komisarja vseh redovih naselbin na Pirenejskem polotoku. Pri tem opravilu je naletel na številne nevšečnosti, kajti na španskem in portugalskem dvoru jezuiti niso bili priljubljeni.

Čakalo ga je še večje breme: po smrti generala Laineza, Ignacijevega naslednika, je bil za tretjega redovnega generala izvoljen Frančišek. »Vedno sem si želel umreti na križu,« je dejal po izvolitvi, »tako težkega križa pa se nisem nadejal.« Poleti 1570 ga je papež poslal na španski in portugalski dvor kot člana papeškega poslanstva, ki naj bi oba dvora pridobilo za zvezo proti Turkom. Poslanstvo se je zavleklo kar dolgo. Ko so se pozimi leta 1572 vračali čez Alpe v Italijo, je zbolel. Konec septembra so ga na nosilih spravili do Rima, kjer je v noči od 30. septembra na 1. oktober umrl. Leta 1671 je bil razglašen za svetnika. Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco, včasih s krono na mrtvaški glavi ali s knežjim klobukom.