Julijan Ubogi

God: 29. januar

Do preureditve svetniškega koledarja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil na današnji dan god sv. Frančiška Šaleškega, ki je zdaj postavljen na 24. januar. Tako lahko stopi iz ozadja zanimiv lik Julijana Ubogega ali Hospitalca, po naše Dobrega gostitelja. Pri tem 'svetniku' gre bolj za legendarno izročilo, kakor za resnično osebnost, beremo v Letu svetnikov. Zgodba o Julijanu Hospitalcu je očitno krščanska preobleka mitološke grške povesti o Ojdipu, ki mu je nesrečna usoda namenila krivdo, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil strašno pokoro s tem, da se je oslepil.

Krščanska različica te zgodbe nima niti točnega kraja niti časa nastanka. Postavljajo jo v različne romanske dežele, od Španije do Neaplja; povsod je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom. Zgodba je zanimala mnoge umetnike, ki so ustvarili lepa dela s prizori iz Julijanove fantastične zgodbe, ki so jo imeli vse do kraja srednjega veka za resnično. Današnjemu času je samo še priča o nekdanji verski miselnosti, ki ji je šlo bolj za spodbudo k izrednim žrtvam, kakor za zgodovinsko resničnost.

Florentinski nadškof sv. Antonin, ki je umrl leta 1459, podaja zgodbo takole. Mladi Julijan je na lovu zasledoval jelena, ki je nenadoma spregovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« V strahu, da se ta napoved ne uresniči, se je Julijan umaknil z doma na tuje. Stopil je v službo pri bogatem posestniku, si prislužil lastno domačijo in se oženil. Oče in mati sta ga neutrudno iskala in končno prišla do njegovega samotnega doma. Julijan je bil takrat odsoten, zato ju je sprejela njegova žena. Ko je zvedela, kdo sta tujca, ju je pogostila in jima prepustila lastno posteljo. Zjutraj je žena odšla v cerkev. Ko se je Julijan vrnil in našel v ženini postelji tuji osebi, si je predstavljal najhujše in v navalu razburjenja oba zabodel. Tedaj se je vrnila žena, ki je Julijanu povedala, da sta prišla njegova mati in oče. Julijan se je zgrozil ob spoznanju, da je nevede ubil lastne starše. Napoved jelena se je torej uresničila! Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče, odšla v Rim, da bi jima papež dal odvezo, nato pa sta se naselila ob deroči reki in tam za pokoro zastonj prevažala reveže, posebej romarje, in jih gostila pod svojo streho.

Po dolgih letih je Julijan neke noči zaslišal preko reke klic na pomoč. Kljub mrazu in viharju je dobri brodnik tvegal veslanje preko reke in tam našel ubogega gobavca. Prepeljal ga je, ga vzel v hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Zjutraj je v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.

Rimski cerkveni koledar Julijana Ubogega ne navaja med svetniki, ima ga pa oglejski in sicer na današnji dan. Goriška nadškofija je kot naslednica oglejskega patriarhata prevzela njegov spomin. Upodabljajo ga s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali ko se mu prikaže Kristus vrh postelje. V Štrekljevi zbirki slovenskih narodnih pesmi je tudi pesem z motivom napovedi umora staršev, le da v njej ne nastopa Julijan, temveč sv. Luka.