Martina

God: 30. januar

Sveta mučenka Martina, katere ime vidimo na koledarju današnji dan, spada med zavetnike mesta Rima. Njej (in sv. Luku) je posvečena cerkev ob znamenitem trgu Forum Romanum. V pozni rimski dobi so jo zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vendar o njej vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti v Ostijo. Vse drugo je tako prepleteno z legendami, da je njeno dejansko življenje zavito v temo. Pod papežem Urbanom VIII. sredi 17. stoletja so bili prepričani, da so odkrili njen grob in papež je v himnah poveličeval njeno mučeništvo.

Legenda o sv. Martini pripoveduje, da je bila hči uglednega in bogatega Rimljana, ki je trikrat opravljal visoko službo konzula. Že v mladih letih je Martina izgubila starše. Z vsem srcem se je oklenila krščanstva in po zgledu prvih kristjanov je svojo bogato dediščino razdelila med uboge. Cerkev jo je sprejela med diakonise, ki so imele na skrbi karitativno dejavnost v občestvu vernikov. Martina se je razcvetela v nenavadno lepo dekle in imela je veliko oboževalcev, med njimi je bil celo sam cesar Aleksander Sever, ki jo je zaprosil, naj postane njegova žena. Ona pa je vse snubce zavračala, ker je hotela živeti samo za svojo vero v službi Bogu in soljudem.

Ko je cesar spoznal, da je Martina kristjanka in da zaradi svoje vere zavrača njegovo laskavo ponudbo, je pobesnel. Ukazal jo je privesti pred svoj sodni stol in jo pozval, naj se javno odpove svoji veri ter daruje bogu Apolonu. Pogumna devica se je v zaupni molitvi obrnila k Bogu in ga prosila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj in pod ruševinami so našli smrt njegovi svečeniki in njihovi služabniki, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar jo je velel na vse mogoče načine mučiti. Krvniki so jo mučili do onemoglosti, toda z močno dušo je kljub telesni šibkosti prenesla vse muke; končno so jo zunaj mesta obglavili.

V že omenjeni cerkvi sv. Luka in sv. Martine, ki je v sedanji obliki iz leta 1650, je grobnica svetnice v spodnji cerkvi na bronastem oltarju, ki ga je izdelal umetnik Pietro da Cortona. Isti mojster je naslikal tudi vrsto prizorov iz življenja in mučeništva sv. Martine. Slike, ki so nekoč krasile njeno rimsko cerkev, so zdaj deloma v pariškem Louvru, deloma v galeriji Pitti v Firencah.

Pripadnice nežnega spola, ki jim je ime Martina, Martinka, Tina, Tinca, Tinka, in jih je na slovenskih tleh kar precej, povečini praznujejo svoj god 11. novembra, ko se spominjamo sv. Martina, škofa v francoskem mestu Toursu, ki je tudi pri nas zelo priljubljen svetnik. Če pa hočejo imeti »svojo«, se pravi žensko zavetnico, si naj izberejo to pogumno rimsko dekle.