Bogomir (1065-1115)

8. november

Slovenski pregovor pravi: »Nehvaležnost je plačilo tega sveta.« Resničnost tega pregovora je na lastni koži bridko občutil sveti mož, čigar ime je vpisano na koledar katoliške Cerkve za današnji dan. To je sv. Bogomir, benediktinski redovnik, samostanski predstojnik in škof.

Rodil se je okoli leta 1065 blizu mesta Soissons severovzhodno od Pariza. Oče in mati, ki sta tam imela posestvo, sta tega otroka dobila pozno: veliko sta molila, da bi jima Bog naklonil srečo starševstva in še benediktince v samostanu Peronne sta prosila, naj skupaj z njima molijo v ta namen. Še pred rojstvom sta ga iz hvaležnosti zaobljubila Bogu in že v nežni mladosti sta ga izročila v vzgojo redovnikom. Bogomir je bil v veselje vsem. Bil je bister, nežno čuteč otrok, zlasti sočuten do bolnikov. Samostanski predstojnik mu je še zelo mlademu zaupal nego bolnikov, kasneje pa skrb za samostanska posestva. Ko je dosegel primerno starost in ustrezno izobrazbo, je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju so ga hoteli imeti za opata menihi Marijinega samostana v Nogentu, ki je bil zelo zanemarjen. V njem je živelo le šest menihov, posestvo je bilo skoraj neobdelano. Ko je prišel za opata Bogomir, so bile v kratkem času njive spet lepo zorane in posejane, jeseni je bil pridelek tako bogat, da so morali postaviti nova gospodarska poslopja. V samostanu je v vsakem pogledu zavel nov duh.

Leta 1104 je moral opat Bogomir zapustiti mirni samostan, kajti sinoda v Troyesu ga je proti njegovi volji izbrala za škofa v Amiensu. Tam so ga ljudje prisrčno sprejeli. Ubožci in gobavci iz vse dežele so trkali na njegova vrata, on pa jim je pomagal, kolikor je mogel. Ko je leta 1106 požar upepelil skoraj vse mesto, je Bogomir razdal vse, kar je imel, da bi mesto zraslo še lepše. Toda ljudje so se izkazali nehvaležne.

V sporu z mestno samoupravo je bil škof sicer na strani meščanov, ni pa mogel dovolj podpreti revnih slojev proti samovoljnemu grofu Ingelramu. Novembra leta 1114 se je po hudih razočaranjih zatekel v Veliko kartuzijo, vendar zbor škofov njegove odpovedi škofovskemu sedežu v Amiensu ni sprejel. Še leto dni je Bogomir potrpežljivo prenašal "neznosen strah in surovosti kalivcev miru". Ko je 8. novembra leta 1115 dotrpel v samostanu blizu svojega rojstnega mesta Soissonsa, so njegovi nehvaležni verniki spoznali, koga so s svetniškim škofom izgubili.

Danes obhajajo svoj godovni dan tisti, ki jim je ime Bogomir, Bogo, Miro, Mirko ali Bogomira. Nemška oblika imena Bogomirje Gottfried.