Stanislav Kostka (umrl 1568)

13.november

Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!« Pomoč je iskal v molitvi in v pogostem prejemanju obhajila: k obhajilu je hodil vsako nedeljo, kar je bilo v tistih časih nekaj posebnega. Bratovo življenje je bilo vedno slabše, zato je bil do Stanislava vedno hujši. Po treh letih šolanja na Dunaju je Stanislav sklenil, da vstopi v jezuitski red. Na Dunaju si ga niso upali sprejeti, ker so se bali mogočnega očeta, zato je Stanislav prek Nemčije zbežal v Rim, kjer ga je vrhovni voditelj reda, generalni provincial Frančišek Borgia, ki je tudi svetnik, sprejel za novinca v rimskem samostanu. Takle mlad fant, ki 1500 kilometrov dolgo pot naredi peš, si je mislil, pač že mora imeti trden redovniški poklic! Sedemnajstletni Stanislav se je zdaj počutil resnično srečnega. Očetu je sporočil, kje je, in prosil ga je, naj izreče svoj pristanek, ker da bo potem mirnejši. Oče mu je najprej napisal zelo strogo pismo, v katerem mu je očital nehvaležnost. Stanislav je te očitke priznal za upravičene, toda očetu je pojasnil, da je ravnal tako, ker se mu je zdelo, da mora predvsem spolnjevati božjo voljo. Ta krotki sinov odgovor je očeta razorožil in dal mu je svoj pristanek in blagoslov.

Mladi novinec je bil vsem vzor: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika, njegov god pa obhajamo 13. novembra. Sijaj njegove duše je privlačil okolico, ko je bil še živ, po njegovi smrti in poveličanju pa njegova privlačnost ne pozna meja.

Tudi prva slovenska gimnazija, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, so nosili ime po njem. Zaradi svoje zvestobe študiju in resni samovzgoji velja Stanislav Kostka za zavetnika (dijaške) mladine. Nam je posebno ljub tudi zato, ker je slovanske krvi; slovanskih svetnikov pa v cerkvenem koledarju ni veliko.

Med Slovenci je zelo razširjeno ime Stanislav (Stanko, Stane, Stanislava, Stanka). Tisti, ki so pri krstu prejeli to ime, imajo za svojega nebeškega zavetnika današnjega svetnika ali Stanislava, škofa in mučenca, ki god uje 11. aprila.