Gelazij (umrl 496)

20. november

Doma je bil najbrž iz Afrike in je že v času svojih predhodnikov imel pomembno besedo v vodstvu Cerkve. Izvoljen je bil po smrti papeža Feliksa III. leta 492. V cerkvenopolitičnih zadevah je bil za Leonom Velikim najpomembnejši}, papež 5. stoletja. Njegova ohranjena pisma izpričujejo, da je bil teološko izredno izobražen ter zelo energičen v še vedno trajajočih sporih z Vzhodom zaradi zavračanja kalcedonskega koncila. V pismu bizantinskemu cesarju Anastaziju leta 494 je izredno jasno opredelil odnos med svetno in duhovno oblastjo. Na zemlji sta dve oblasti, ki sta obe od Boga, duhovna in svetna, na čelu prve je papež, na čelu druge pa cesar. Med seboj se razlikujeta in sta druga od druge neodvisni, dopolnjujeta se in skupaj skrbita za krščansko družbo. V vseh duhovnih zadevah je vladar odvisen od Cerkve, v svetnih zadevah pa so vsi podvrženi vladarju. Duhovna oblast je zaradi svojega odrešenjskega poslanstva nad svetno, vladar nima pravice vmešavati se v notranje zadeve Cerkve, mora pa skrbeti za pravovernost.

Gelazij je nastopil proti pelagianizmu, ki se je ponovno skušal uveljavljati. Izdal je vrsto disciplinarnih odlokov, ki so jih pozneje vključili v cerkvenopravne zbirke. Zgodovina mašnega obreda omenja njegov delež pri oblikovanju prošenj za vse potrebe z vzklikom Kyrie eleison. Njemu pripisani zakramentar pa so sestavili pozneje. Umrl je 21. novembra 496, v koledarju vatikanske bazilike je njegov god že 20. novembra.