Klemen Rimski (umrl ok. 101)

23.november

Sveta brata Ciril in Metod sta šla leta 860 kot oznanjevalca evangelija k mongolskemu plemenu Hazarov med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl proti koncu 1. stoletja. Te svetinje sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, kamor sta kot blagovestnika Slovanov prišla leta 863. Ko sta v drugi polovici leta 867 šla v Rim, da bi papež odobril slovansko bogoslužje in ustanovil samostojno slovansko cerkveno pokrajino, sta relikvije papeža Klemena nesla s seboj, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Nekateri domnevajo, da cerkve, posvečene sv. Klemenu v ljubljanski nadškofiji, zaznamujejo pot, po kateri sta šla sveta brata, ko sta skozi naše kraje potovala v Rim. To je zlasti verjetno za cerkve sv. Klemena v Mojstrani (župnija Dovje), na Rodinah (župnija Breznica) in v Bukovščici (Selška dolina). Sveta brata naj bi prišla ob Dravi čez Podkoren, dalje po dolini Save ter nato zavila proti Italiji.

Klemen(t) Rimski je bil – za sv. Linom in Anakletom – tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Najbrž je on tisti Klemen, ki ga apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom pohvalno omenja kot svojega sodelavca. Gotovo pa je osebno poznal apostola Petra in Pavla, z njima sodeloval in se navzel njunega apostolskega duha, kakor pričata njegovo pismo Korinčanom in njegova mučeniška smrt v izgnanstvu.

Nesporno je njegovo Pismo Korinčanom, napisano med letoma 93 in 97. Ze v 2. stoletju je med kristjani veljalo za poučni spis in so ga brali pri božji službi. Klemen v njem z vrhovno oblastjo rimskega škofa Korinčanom ostro ukazuje, naj bodo pokorni cerkveni oblasti, ter graja njihovo prevzetnost in upornost. Pismo zaključuje dolga molitev, povzeta po bogoslužnem redu rimske Cerkve, in je dragoceno naj starejše pisano pričevanje rimske Cerkve.

V zgodovinski okvir Klemenovega življenja in mučeništva je krščansko izročilo 4. stoletja vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu v okolico mesta Hersoneza na sedanjem otoku Krimu. Bil je obsojen na težaško delo v kamnolomu. Ko je s svojimi sotrpini na vročili skalah ob slanem morju trpel strahovito žejo, je Klemen prosil Boga, naj jim pomaga. In res je po njegovi molitvi začel čudežno izvirati studenec sladke vode, da so si izmučeni obsojenci lahko pogasili žejo. Po tem čudežu se je spreobrnilo veliko nevernikov. Razdraženi pogani niso mogli trpeti, da bi ta sveti mož še v pregnanstvu tako uspešno deloval: privezali so mu na vrat težko sidro in ga utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja. V tej cerkvi so pokopali sv. Cirila, ki je umrl v Rimu 14. februarja 869.

Ime Klemen je zelo lepo: izhaja namreč iz latinskega pridevnika clemens, ki pomeni 'mil, krotek, pohleven, blag, nežen'. Pri nas je bolj na redko posejano, še bolj redke so Klementine. Iz imena Klemen so nastali številni slovenski priimki, kot: Klemen, Klemenc, Klemenčič, Klemenšek, Klement, Klemše.