Leonard Portomavriški (umrl 1751)

26.november

Križev pot je pobožnost, ki naj bi kristjanom vedno govorila, da je krščansko življenje hoja za Kristusom, ki je dejal: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pobožnost križevega pota, priljubljeno zlasti v postnem času, so pospeševali frančiškani, ki so prišli v Sveto deželo okoli leta 1280. V tem se je posebno odlikoval današnji godovnjak sv. Leonard Portomavriški, imenovan tako po svojem rojstnem kraju v italijanski pokrajini Liguriji. Napisal je lepa premišljevanja za molitev križevega pota. Eno od teh molimo še danes, kadar molimo 'daljši' križev pot, pri katerem nekaj moli duhovnik (ali bralec), nekaj pa odgovarjajo ljudje.

Ta svetnik se je rodil 20. decembra 1676 v mestu Porto Maurizio ob ligurski obali, ki se danes imenuje Imperia. Njegovo krstno ime je bilo Paolo Casanuova. Bil je zelo nadarjen fant in oče, pomorski kapitan, ga je poslal v Rim študirat medicino. Paolo pa se je natihoma pripravljal na redovniški poklic. Ko mu je bilo enaindvajset let, je vstopil k frančiškanom in dobil ime Leonard a Porto Maurizio (Portomavriški). Po mašniškem posvečenju je bil nekaj časa profesor modroslovja v samostanski šoli, vendar ga je mikalo, da bi odšel v misijone. Želja se mu je izpolnila le deloma: s tridesetimi leti je nastopil naporno in odgovorno poslanstvo ljudskega misijonarja v domovini, ki ga je z veliko gorečnostjo opravljal vse do konca svojega življenja. Brž na začetku je nevarno zbolel. Ko ni bilo več upanja, da bo ozdravel, se je zaobljubil Materi božji, da se bo zadnjega diha posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni, če ozdravi. Marija je njegovo prošnjo uslišala, on pa je držal svojo besedo.

Pridigal je tako prepričljivo in s tako vnemo, da so bili ljudje pretreseni. Med pridigami je pogosto objel veliko razpelo s Križanim tako prisrčno, da so navzoči jokali, prosili Boga usmiljenja. Še tako zakrknjene grešnike je znal ganiti, da so se spreobrnili. Na vso moč je pospeševal pobožnost križevega pota: blagoslovil je 576 novih križevih potov. Dajal je pobudo za opravljanje večerne molitve, ki se je ukoreninila marsikje, tudi pri nas.

Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje, najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Jezusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoraj ni katoliške cerkve, v kateri ne bi imeli podob 14 postaj križevega pota.

Kot ljudski misijonar je Leonard Portomavriški v štiridesetih letih prekrižaril Italijo in Korziko. Nikoli ni mislil nase, na svoj počitek, na zdravje ali kakšno udobje. Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu San Bonaventura v Rimu. Tam še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Za svetnika je bil razglašen leta 1867.