p. Placid Grebenc (1909-1943)

* 12. junija 1909, Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem; † 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah

»Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.«

Že sedemdeset let bralec-menih v kapiteljski dvorani stiškega samostana dne 24. oktobra oznanja samostanski skupnosti: »Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana 'belih menihov' v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu.

Pater Placid Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem in bil še isti dan krščen na ime Alojz. Mati je bila Marija roj. Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant srčno želel postati duhovnik, pa je moral prekiniti študij in prevzeti domače posestvo. Bog je njegovo mladostno željo obilno nagradil, saj so si kar štirje otroci izbrali duhovni poklic: poleg Alojza (p. Placida) je postal cistercijan v Stični mlajši brat Jože (p. Maver), sestri Miljana (1915) in Gizela pa sta postali redovnici usmiljenki. Alojz je leta 1919 prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani. Sledila so tri leta bogoslovnega študija na Teološki fakulteti ljubljanske univerze. Po rokah ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je 19. decembra 1931 prejel mašniško posvečenje.

Novo mašo je imel pri božični polnočnici, v rojstni župniji Ribnica pa je pel novo mašo 27. decembra 1931. Po lepi slovenski navadi mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Po končanem študiju teologije je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, leta 1935 pa ga je tedanji opat Avguštin Kostelec imenoval za ekonoma takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije. Dve leti za p. Placidom je kot cistercijan v Stični pel novo mašo brat Jožef, pater Maver (leta 1945 je odšel v samostan na Tirolsko).

V začetku aprila 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Komunistična partija Slovenije je okupacijo izrabila za to, da je pod okriljem OF organizirala ne samo narodno osvobodilni boj, temveč tudi revolucijo z namenom, da po vojni pride na oblast.

Načrtno je hotela zatreti vero v slovenskem narodu, zato so bili na posebnem udaru duhovniki. Od leta 1942 so pobijali tudi verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja niso hoteli sodelovati z njimi. V tem času so v okolici Stične umorili 17 nedolžnih ljudi, ki so se najbolj odlikovali po doslednem življenju po vedi, podobno je bilo tudi drugod po Sloveniji, zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati 'vaške straže', ki so jih v glavnem sestavljali kmečki ljudje in so v njih videli edino rešitev.

Ustanovljena je bila tudi v Stični in opat Avguštin Kostelec je za njeno duhovno oskrbo določil p. Placida, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije 8. septembra 1943 so področje Stične zasedli partizani in p. Placida zaprli ter ga obtožili, da je bil med ustanovitelji vaške straže. On je to odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in pred internacijo. Na sodišču v Trebnjem je bil oproščen, toda po treh dneh so ga znova prijeli in ga odvedli v kočevske zapore. Domači aktivisti so že podpisali njegovo smrtno obsodbo. »Na jasnem smo si vsi, kaj nas čaka,« je dejal svojim sotrpinom. »Edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca.«

Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj pokopali. Na poti v smrt je p. Placid, ko je videl, da jih skozi okno gleda duhovnik Ivan Lavrih, zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza) in Lavrih jim je skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Duhovnik Ivan Lavrih, ki mu je uspelo iz partizanskega ujetništva pobegniti, je pričeval: »Vse Placidovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Zlasti dokazuje njegov zadnji dan, da je šel mučeništvu svobodno in zavestno naproti.«

(pričevanje 12_2013)