Ivana Frančiška Šantalska (1572-1641)

12. december

Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preskušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.

Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Zdaj je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje za stavbo Ivanine svetosti.

Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen, katere sad je bilo šest otrok. Mož je moral večkrat za dalj časa oditi zdoma, zato je na njenih ramah poleg vzgoje otrok slonela še skrb za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo. Posli so jo imeli tako radi, da ves čas, ko je ona vodila dom, nobeden ni zapustil hiše.

V njeno srečno življenje je kot strela z jasnega prišla vest o smrti ljubljenega moža, ki ga je prijatelj po nesreči ubil na lovu. Osemindvajsetletni vdovi je krvavelo srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.« Verovala je v božjo ljubezen, ki se skriva za tem udarcem. Prav v tem času je srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.

Bog ji je poslal tudi hude notranje preskušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.

Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Ivana je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra

1641. Rimski martirologij (svetniški koledar) jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica.