Lucija (3.-4. stol.)

13. december

Ime današnje svetnice Lucije izhaja iz latinske besede lux, v rodilniku lucis, ki pomeni svetloba, svetlost, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi tega pomena njenega imena, še bolj pa zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči, ona si jih je izdrla in mu jih poslala, toda angel ji je prinesel druge. Prav zaradi te legende likovna umetnost sv. Lucijo upodablja s pladnjem z očmi. Tako upodobitev, slikarsko ali kiparsko, zasledimo dokaj pogosto po naših cerkvah, saj je bila sv. Lucija med pobožnim ljudstvom povsod po Evropi zelo priljubljena svetnica.

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji za časa cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne hiše in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana o iztrebljenju kristjanov in vzpostavitvi verske enotnosti v državi smrtno nevarna. Konzul jo je takoj vrgel v ječo in jo postavil pred sodišče. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je Paskazij ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še mogla prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila: po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 je krščanstvo v rimski državi naslednje leto dobilo svobodo, Dioklecijan pa je umrl leta 316.

Nad Lucijinim grobom so sezidali cerkev. Češčenje sv. Lucije je izpričano na Siciliji že v 5. stoletju, malo kasneje je bila ta svetnica češčena tudi v Rimu in kmalu po vsej Italiji, hitro pa je zajelo ves zahodni krščanski svet in tudi naše kraje.

Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji, od katerih bi omenili samo tistega, ki je povezan s pripravo na bližajoči se božični praznik. Na njen god ponekod po naši deželi narežejo vejic in jih dajo v vodo, v plitve posode pa nasejejo žita. Češnjevih vejic nalomijo na Lucijino na Koroškem. V toplem in svetlem prostoru oživijo in se do božiča razcveto. Pšenice pa nasejejo na dan sv. Lucije v plitve posodice marsikje na Slovenskem (na Koroškem, v Beli krajini). Zrnje vzkali in ozeleni do božiča in potem ga postavijo v jaslice.

Na Slovenskem lepo ime Lucija ni prav pogosto, druga znana oblika je Lučka.