Adelhajda (931-999)

16. december

 Opat Odilo iz Clunyja, prvi življenjepisec cesarice Adelhajde, katere spomin je danes na svetniškem koledarju katoliške Cerkve, je o njej zapisal pohvalo, da je imela mater vseh kreposti, ki jo imenuje z latinsko besedo 'discretio', kar pomeni: preudarnost, razsodnost, uvidevnost, obzirnost, tisti dar razlikovanja, jasnega pogleda, ki v vsakem položaju z gotovostjo spozna in obseže, kar je važnejše in popolnejše. "Najbolj cesarska od vseh cesaric", kakor jo imenuje Odilo, ni nikoli pozabila, da je samo eden Gospod.

Za vladarsko službo je bila določena že po rodu. Rodila se je leta 931 burgundskemu kralju Rudolfu II. in njegovi ženi Berti Švabski. Ko je bilo Adelhajdi šest let, je umrl oče. Kmalu zatem je prišel na dvor lombardijski kralj Hugo, ki se je poročil z vdovo, sina Lotarja pa je zaročil z mlado kraljično. Pri šestnajstih letih je zapustila rodno Burgundijo, deželico v trikotniku med Francijo, Nemčijo in Italijo, in šla za zaročencem v kraljevino Italijo. Mladi vladarski par si je hitro pridobil ljubezen lombardskega ljudstva, nakopal pa si je smrtno sovraštvo grofov v Severni Italiji. Najbolj nevaren nasprotnik kralja Lotarja je bil grof Berengar; vse kaže, da ga je dal zastrupiti. Grof Berengar je zdaj dal sebe kronati za kralja, devetnajstletni vdovi pa je predlagal, naj se poroči z njegovim sinom. Ko je Adelhajda to nesramno ponudbo zavrnila, je jezni Berengar mlado kraljevsko vdovo oropal vsega imetja, jo dal zapreti in mučiti. Njeni prijatelji so poklicali na pomoč nemškega kralja Otona, ki je z močno vojsko vkorakal v Italijo. Berengar je zbežal. Oton se je prišel poklonit kraljici Adelhajdi in jo prosil za roko. S svojim novim možem je šla v Nemčijo, kjer si pridobila srca podložnikov. Z Otonom jo je vezala iskrena ljubezen, čeprav je bilo med njima dvajset let razlike. Pri pomembnih vladarskih zadevah mu je bila ob strani kot modra svetovalka. Leta 965 je bila skupaj z možem v Rimu kronana za vladarico s cesarskim naslovom. Adelhajda ni posegala v Otonove politične odločitve, svoj vpliv je hotela uveljaviti, kadar je šlo za cerkvene ali kulturne naloge. Na njeno pro šnjo je bilo ustanovljenih več samostanov in cerkva ter šol.

Po smrti moža, cesarja Otona, je zavladal njun najstarejši sin Oton, ki mu je bilo osemnajst let. Sprva je vladal v duhu svojega modrega očeta, potem pa je zapadel vplivu svoje žene, grške kraljične Teofanu, ki svoje tašče ni marala. Še huje je bilo zanjo, ko je umrl tudi sin Oton, njegov sin Oton III. pa je bil še premlad, da bi zavladal. Šopirila se je snaha Teofanu, ki pa je nenadoma umrla in tedaj je morala Adelhajda spet prevzeti vodstvo države. Brž ko je vnuk Oton III. dosegel polnoletnost, se je z dvora umaknila v samostan Selz v Alzaciji, kjer je 16. decembra leta 999 umrla. Ljudstvo jo je takoj po smrti začelo častiti kot svetnico.

Upodabljajo jo s cesarsko krono, delečo miloščino; z ladjico v roki, kar naj bi spominjalo na njen beg iz ječe.

Ime Adelhajda pomeni 'plemenita oseba'. V tej obliki je pri nas redko; pač pa so znane oblike: Adela, Ada, Adelija, Adelina, Aliča, Alida, Heidi, Ajda. Vse tiste, ki nosijo eno teh imen, danes obhajajo svoj godovni praznik.