Urban V., 1310-1370

19. december

Leta 1305 je bil za naslednika sv. Petra, rimskega škofa in vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve, izvoljen Francoz Bertrand de Got, ki pa ni šel v Rim, kjer je bil njegov škofovski sedež, temveč se je naselil v mestu Avignon v južni Franciji, kjer si je dal zgraditi razkošno rezidenco, nad katero so se pohujševali ne samo preprosti verniki, ampak tudi večina škofov in cerkvenih dostojanstvenikov. S tem se začenja mračna doba tako imenovane 'babilonske sužnosti'(časa judovskega izgnanstva v Babiloniji v 7. stoletju pred Kristusom), ko so papeži bivali v Avignonu in so dejansko bili služabniki francoskega kralja. Za njim je bilo v Avignonu še šest papežev, ki so bili vsi Francozi.

Najboljši avignonski papež je bil današnji godovnjak sv. Urban V. Pred izvolitvijo za papeža se je imenoval Viljem Grimoard: rojen je bil okoli leta 1310 na gradu Grisac v južni Franciji. Še mlad je vstopil v benediktinski samostan. Tam so kmalu odkrili njegove zmožnosti za znanstveno delo in poslali so ga študirat na razna francoska vseučilišča, kjer si je pridobil doktorat znanosti in je nato dvaintrideset let po raznih vseučiliščih predaval cerkveno pravo. Potem je svoje znanje in svoje sposobnosti posvetil Cerkvi. Opravljal je razne zahtevne službe, ki so mu jih zaupali papeži. Na enem takih poslanstev na jug Italije ga je presenetila izvolitev za papeža (takrat še ni bila uzakonjena sedanja volitev v konklavu). Zadnji dan oktobra leta 1362 je bil ustoličen v Avignonu, vendar s kar se da skromno slovesnostjo. Tudi kot papež je obdržal svojo redovno obleko, predvsem pa redovniškega duha. Bolelo ga je, da papeštvo zaradi mnogih zlorab pri ljudeh ne uživa spoštovanja. Odločno je nastopil zoper vse zlorabe v Cerkvi, zlasti proti kopičenju cerkvenih služb in časti, povezanih z dohodki, za eno osebo.

Najpomembnejši dogodek njegove petletne papeške službe je bila odločitev, da se bo vrnil v Rim. Moral je prestati veliko nasprotovanj, predvsem s strani francoskega kralja, ki se je zavedal, da bo z odhodom papeža iz Francije močno upadel njegov vpliv na tedanje dogajanje v svetu. Kljub vsem oviram se je Urban V. zadnji dan aprila leta 1367 poslovil od razkošnega Avignona in se po morski poti odpeljal proti Italiji. 16. oktobra je v slovesnem sprevodu prišel v Rim, ki je bil napol porušeno mesto. Papež je pričakoval, da bo cesar Karel IV., ki ga je oktobra 1368 slovesno kronal v Rimu, napravil malo reda, kar pa se ni zgodilo. Papež Urban V. ni imel nobenega močnega podpornika, zato se je jeseni leta 1370 vrnil nazaj v Avignon, kjer je že tri mesece po prihodu, 19. decembra 1370, izčrpan od bolezni, ki ga je mučila že v Rimu, izročil svojo dušo Gospodu.

Verni ljudje, ki so ga poznali, so ga brž po smrti začeli častiti kot svetnika. Uradno pa mu je Cerkev svetniško čast priznala dokaj pozno: za blaženega ga je razglasil papež Pij IX. 10. marca leta 1870 in tem potrdil njegov svetniško češčenje. Njegov grob v opatiji v Marseillesu je bil med francosko revolucijo razdejan.