Zenon in tovariši (3.st)

20. december

12. junija leta 250 je odlok cesarja Decija, da morajo vsi podložniki cesarstva biti vdani državnim bogovom in tako pokazati vdanost in zvestobo cesarju, sprožil veliko preganjanje kristjanov. Prav kristjani so namreč odklanjali češčenje malikov, zato so njih zasliševali in jih tudi z mučenjem silili, da so zatajili svojo vero.

Tako se je na zaslišanju nekega kristjana v Aleksandriji zgodilo, da ta ni vzdržal mučenja in je klonil, ter bil pripravljen zatajiti vero, da bi si rešil življenje. Na zaslišanju je bilo tudi nekaj rimskih vojakov (Amon, Zenon, Ptolomej in Ingenes), ki jih je ta prizor mučenja pretresel. Da bi opogumili omahujočega kristjana, so se tudi sami javno razglasili za kristjane in pri tem so tudi vztrajali, čeprav jih je sodnik pozval, naj to prekličejo. Ker tega niso storili so bili obsojeni na smrt in usmrčeni. Zanje veljajo besede sv. Ciprijana, da se je v svojih služabnikih boril in po njih zmagoval Kristus, ki daje moč vanj verujočim v sorazmerju z njihovim zaupanjem. Prisostvoval je njihovemu boju, podpiral, krepil in opogumil je svoje vojake in vse, ki so vztrajali, da izpovedujejo njegovo ime. Sv. Zenonu je posvečena cerkev v Hrvojih v Slovenski Istri.