Jozefina Bakhita (ok. 1869-1947)

8. februar

Zadnje čase smo neštetokrat slišali za Darfur - pokrajino v državi Sudan, kjer zaradi političnih strasti cele množice živijo v skrajni bedi in umirajo od lakote. Iz te pokrajine je bila doma naša svetnica, ki se je rodila okoli leta 1869. Njen stric je bil vaški poglavar. Ko je bila stara kakšnih osem do devet let, sta jo ugrabila dva Arabca, ko je šla nabirat zelenjavo na njivo blizu doma. Ko je morala vso noč hoditi skozi gozd, sta jo naslednje jutro zaprla v neko smrdljivo luknjo. "V nedopovedljivem strahu sem klicala na pomoč očeta in mamo," je pripovedovala kasneje, "toda nihče me ni slišal." Zaradi prestane groze je pozabila celo, kako ji je ime; ugrabitelja sta ji zato dala novo ime - Bakhita, ki pomeni "srečna". Tri leta prej so ugrabili tudi njeno starejšo sestro, ki je bila že poročena, in za njo se je izgubila vsaka sled. V tem času je v tem predelu Afrike trgovina s sužnji še cvetela, čeprav so jo v prvi polovici 19. stoletja skoraj vse evropske države in ZDA z zakonom prepovedale.

Arabca sta Bakhito kmalu prodala. Služila je kot sužnja v več družinah, kjer je pretrpela veliko poniževanj in muk. V Kartumu jo je slednjič kupil neki turški general, čigar otroci so se izživljali nad ubogo črno deklico. Preden se je general vrnil v Turčijo, je dal svojo sužnjo naprodaj. Vzel jo je italijanski konzularni uradnik Calisto Legnani, ki je leta 1884 odšel iz Kartuma. Bakhito je vzel s sabo in jo doma "podaril" ženi svojega prijatelja.

Njegova družina je živela v kraju Mirano Veneto in tam je bila Bakhita pestunja njihove triletne hčerke. Družinski oskrbnik Illuminato Checchini, veren mož in prijatelj Giuseppeja Sarta, kasnejšega papeža Pija X., ji je odprl pot do krščanske vere. "Podaril mi je srebrn križ in mi razložil, da je Jezus Kristus, Božji Sin, umrl za nas. Prav nič nisem razumela, vendar me je neka skrivnostna sila nagnila, da sem križ sprejela in ga stisnila k sebi." Oskrbnik je prosil redovnice, da Bakhito poučijo v veri. Ko je bila 9. januarja 1890 krščena, je dobila kar tri imena: Jožefina, Marjeta in Fortunata. Isti dan je bila tudi pri birmi in prvem svetem obhajilu.

Decembra 1893 je vstopila v noviciat redovnic kanosijank. "Brez strahu položi svoje zaobljube: Jezus te ima rad, Jezus te ljubi. Tudi ti ga ljubi in vedno veselo služi." ji je prigovarjal beneški patriarh Sarto. Večne zaobljube je izrekla šele leta 1927. Nekaj časa je živela v samostanu v Benetkah, od leta 1902 pa v kraju Schio, kjer je opravljala različna dela, nazadnje je bila vratarica. Ljudje so jo imeli zelo radi, ker je vse sprejemala s širokim nasmehom in prijazno besedo v beneškem narečju. Zadnja leta je bila preizkušena z raznimi boleznimi. Na invalidskem vozičku je ure in ure ostajala pred tabernakljem in darovala svoje trpljenje za Cerkev, za papeža, za spreobrnjenje grešnikov. Ko je 8. februarja 1947 umrla, so bile njene zadnje besede: "Kako sem srečna... Marija, Marija." K njenemu grobu so brž začeli prihajati verniki. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.