Sv. Evlalija (umrla 304)

God: 12. februar 

Devica Evlalija iz Barcelone, ki je leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Verjetno je istovetna s svetnico enakega imena iz Meride ob Guadiani (vzhodno od špansko-portugalske meje), ker se pripovedi o trpljenju zvečine med seboj ujemata. V koledarjih se sicer obhajata njuna godova vsak zase. Evlalija iz Barcelone ima svoj god 12. februarja, Evlalija iz Meride pa 10. decembra. Češčenje obeh je zelo razširjeno tudi na Francoskem in v deželah Severne Afrike. Da je bila v Barceloni mučena še mladoletna Evlalija, je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro le okrasila. Ko je bila stara štirinajst let, je Evlalija slišala za mučenja, s katerimi je cesarjev namestnik Dacijan skušal prisiliti kristjane, da bi se odrekli svoji veri. Tedaj se je v duši mlade deklice zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Ker je pa vedela, da bi jo starši in sorodniki odvrnili od tega, je skrivaj odšla s posestva zunaj mesta, kamor so jo poslali starši, hitela v Barcelono in stopila pred nasilnika. Z vso odločnostjo mu je očitala nečloveško krutost do kristjanov. Namestnik se je čudil, od kod mladi deklici tak pogum, pa jo je vprašal, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj pomisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je z vnemo verne kristjane odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje, danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Hudo nevoljen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.«

Njeno ranjeno telo so dali še na natezalnico in jo mučili na vse načine, ki so si jih mogli izmisliti: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, jo polivali z raztopljenim svincem, ji vlivali kis v rane, celo oči so ji izžgali. Sredi grozovitih muk je neustrašena deklica še klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«

Ko je sodnik videl, da s še tako strašnimi mukami ne more zlomiti stanovitnosti mlade deklice, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Po najstarejšem izročilu je umrla na grmadi, mlajše in manj verjetno poročilo pa pravi, da je bila križana. Njeno mučeništvo opeva že okoli leta 405 pesnik Prudencij in sv. Avguštin ga proslavlja v posebnem govoru. Sveti Izidor, nadškof v Sevilli, ki velja za zadnjega cerkvenega očeta na Zahodu in je umrl leta 636, pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v belo tančico.

Zaradi strašnih muk, ki jih je pretrpela, se ljudje obračajo k njej kot mogočni pomočnici v vsaki nesreči, posebno ob suši in nevarnostih na morju. Veliko svetnico so umetniki pogosto upodabljali. Njeni atributi so: križ, golob, železni kavlji, sneg.