Sedmeri sv. ustanovitelji (13. st.)

God: 17. februar 

»Po Mariji k Jezusu!« S tem kratkim geslom bi lahko povzeli bistvo prizadevanja za evangeljsko življenje današnjih godovnjakov, ki se jih spominjamo pod imenom »sedmeri sveti ustanovitelji«. Bili so pobožni in premožni meščani Firenc, ki so živeli v viharnem 13. stoletju, ko je po mnogih italijanskih mestih divjal boj med papežem in cesarjem; med gvelfi pristaši papeža, in gibelini privrženci cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast. Ta divji vrtinec je zajel tudi Firence in v tej stiski se je več pobožnih meščanov združilo v posebno bratovščino v čast Materi božji. Marija naj bi po njihovih gorečih molitvah posredovala pri svojem Sinu, da bi se usmilil ubogega, trpečega in hudo preskušanega ljudstva.

V tej bratovščini se je posebej uveljavila družba Sedmerih svetih ustanoviteljev. Čeprav so znana njihova osebna imena, jih ponavadi častimo pod tem skupnim imenom in pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1887 razglasil za svetnike. Bili so trgovci in so imeli dobre poslovne zveze z velikimi trgi na Vzhodu in na Zahodu. Na svojih potovanjih so na lastne oči videli, kako pogubne so posledice vojne predvsem za moralno in versko življenje. Spoznali so, da se stiskam časa ni mogoče uspešno upirati le z molitvijo, treba je ustanavljati tudi verska združenja. V teh naj bi se zbirali ljudje enakega mišljenja, se pogumno in odločno uprli vsem skrajnežem in oznanjevalcem krivih naukov. V družbi ustanoviteljev so se člani med seboj imenovali »bratje«. Sredi sveta so hoteli živeti spokorno in v uboštvu. V svojih pravilih so poudarjali ljubezen do Boga, iskreno medsebojno ljubezen, ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, premišljevanjem in obilno molitvijo.

Po vsej verjetnosti se je bratovščina spremenila v pravo redovno družbo že leta 1233. Tedaj so ti sedmeri možje razdelili svoje premoženje revežem, se poslovili od svojih domačih in se umaknili v samoto v pristavo pred mestnimi vrati. Bližina mesta jih je motila, zato so se okoli leta 1241 preselili na Monte Senario, kjer so prebivali v votlinah, se hranili s kruhom, zelenjavo in sadjem. Tam jih je obiskal dominikanec Peter iz Verone in verjetno jim je on dal pobudo, naj se imenuje jo Družba presvete Device Marije ali Marijini služabniki serviti. Red je dokončno potrdil papež Inocenc IV. leta 1251. Takrat so živeli spet na pristavi pri Firencah.

Središče njihovega skupnega življenja je bila maša, molitev v koru, duhovno branje in dela usmiljenja v službi revnih. S češčenjem in posnemanjem Kristusa so povezovali češčenje in posnemanje njegove matere Marije, ki so jo imenovali svojo zavetnico in srednico. Sleherno skupno opravilo so začeli z zdravamarijo ali z molitvijo Pozdravljena, Kraljica. Prvi in poslednji cilj njihove pobožnosti je seveda ostal Kristus sam. Marija je bila samo vodnica h Kristusu, ki je bil servitom središče življenja. Njihov zgled odpovedi je bil za njihove someščane, zlasti za premožne, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija, kajti serviti so se trudili, da bi čim dosledneje živeli po njem.