Sv. Frančišek Regis Clet (1748 - 1820)

God: 18. februar 

Že prvi misijonar narodov sv. Pavel je pisal Rimljanom: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« (Rim 10,15). Tudi v poznejši zgodovini Cerkve so večkrat nastopili misijonarji in misijonarke, ki se jim te besede lepo prilegajo. Tako goreče so oznanjali Kristusovo blagovest ter zanjo pričali s svojim svetniškim življenjem in smrtjo, da jih je Cerkev nam vsem za zgled postavila na oltar. Eden takih je bil tudi Frančišek Regis Clet iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.

Rodil se je 19. avgusta 1748 v Grenoblu v Franciji kot deseti izmed petnajstih otrok. V sorodstvu je bilo več takih, ki so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi nanj, da je nedolžno preživel mlada leta in si pridobil izredno plemenit značaj. Tudi v šoli je odlično napredoval, posebno v latinščini. Po srednji šoli se je odločil za duhovniški poklic. Dne 18. marca 1771 je naredil zaobljube  Misijonski družbi, dve leti zatem pa je bil posvečen za duhovnika.  Po petnajstih letih se je kot najmlajši odposlanec Družbe v Parizu udeležil volitev novega vrhovnega predstojnika; ta je kaj hitro spoznal njegovo globoko pobožnost in bistrega duha. Zadržal ga je v Parizu in mu dodelil odgovorno službo ravnatelja novincev v matični hiši.

Mirno življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod tudi njihovo ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev. Deloma so hišo izropali, deloma porušili. Čeprav se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani Družbe, razkropljeni na vse strani, zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Šele na ponovno prošnjo so mu predstojniki to dovolili, a s težkim srcem.

Potovanje na Kitajsko je bilo polno nevarnosti in seveda dolgo: pol leta po morju in en mesec po suhem. Najprej je eno leto deloval v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripravljati. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer zaradi rodovitnosti imenovali »kitajska žitnica«, vendar je bilo veliko revežev. Frančiškovo svetniško junaštvo pa se ni pokazalo samo v prenašanju uboštva. V enem letu sta umrla misijonarja, ki sta se z njim vred trudila za evangelij. Ostal je sam v ogromni pokrajini, ki jo je cerkvena oblast po njegovi smrti razdelila v pet misijonskih pokrajin. Pozneje so mu poslali nekaj pomočnikov, toda telo mu je začelo zaradi naporov slabeti; obiskovala ga je bolezen za boleznijo. Zaradi rane na nogi je moral leto 1818 preživeti brez dela. S trpljenjem in molitvijo se je pripravljal na mučeniško smrt, na milost, za katero je Boga vedno bolj prosil.

Razmere na Kitajskem so bile tedaj zelo težke, kristjanom nenaklonjene. Bilo je to po dobi hudih obrednih sporov na Daljnem vzhodu, ko so Kitajci zelo zamerili misijonarjem, da nočejo spoštovati njihovega učenika Konfucija in ne izkazovati časti njihovim prednikom. Sklepali so zato, da je krščanska vera Kitajcem sovražna. Do smrti cesarja Khanghija leta 1722 je še šlo. Njegov naslednik pa je že izdal jasen ukaz, da noben Kitajec ne sme postati kristjan in da morajo misijonarji takoj zapustiti cesarstvo. Misijonarji so zato mogli delovati le naskrivaj. Zdaj je plamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini, tako v 18. kakor v 19. stoletju. Leta 1812 je Frančiškov misijon še ušel najhujšemu, čeprav so bili cerkev, šola in župnišče porušeni, potem ko je bilo vse izropano. Izreden dogodek v letu 1818 pa je povzročil novo, najhujše preganjanje.

Bilo je 16. junija 1819, na njegov god. Zgrabili so starčka in ga vklenjenega obenem z drugimi kristjani odpeljali v mesto Nanjangfu. Tam je ostal le deset dni; ondotni mandarin ga je hudo mučil. Frančišek mu je rekel: »Brat moj, zdaj ti mene sodiš, v kratkem pa bo tebe sodil naš Gospod.« Razjarjeni mandarin mu je odgovoril: »Dobro. Dotlej te bom dal po obrazu biti. Bom videl, kako me bo potem kaznoval tvoj Gospod.« Ukazal je Frančiška tepsti po obrazu s trojnim podplatom. Potem so ga odpeljali v glavno mesto Kajfunfu. Vlačili so ga od sodnika do sodnika in povsod hudo mučili. Večkrat je dobil po trideset strašnih udarcev s kratkim usnjenim bičem po obrazu. Le v stalni molitvi je našel moč za trpljenje. Naposled so ga zaprtega v leseni kletki odpeljali v Učangfu, glavno mesto pokrajine Hupei. S krvjo oblitega in skrajno izmučenega so vrgli v ječo. Kristjane, ki so bili v isti ječi, je tolažil, spodbujal k stanovitnosti in spovedoval. Bog jim je naklonil celo to milost, da so večkrat prejeli sv. popotnico, ki jim jo je prinesel na skrivaj neki kitajski duhovnik.

Frančišku je bilo posebno hudo, ko je videl, kako mučijo njegove tovariše. Ko so nekoč kruto tepli misijonarja Kona, jim je zaklical: »Zakaj bijete njega? Kriv sem samo jaz.« Sodnik se je zadrl nad njim: »Ti, stari stroj! Toliko ljudi si nam premotil s svojo vero. Cesar hoče tvojo smrt.«

In res je prišla obsodba, da morajo Evropejca Lieja - tako so Frančiška imenovali po kitajsko - privezati na križ in zadaviti z vrvjo, ker je toliko Kitajcev pohujšal z oznanjevanjem tuje vere. Dne 18. februarja 1820 so prišli rablji v ječo in mu veleli, da mora z njimi. Vprašal jih je: »Ali me boste pripeljali nazaj?« Ker mu niso jasno odgovorili, jim je misijonar Kon dejal: »Le povejte! Evropejci se ne boje smrti.« Nato so priznali, da ga peljejo v smrt. Frančišek je poprosil za trenutek, da bi se na tihem nekaj pogovoril z misijonarjem Konom. Še enkrat je prejel od njega sveto odvezo, nato pa radosten odšel na morišče.

Frančiška Cleta je papež Leon XIII. skupno z drugimi dvanajstimi mučenimi kitajskimi misijonarji prištel med blažene 27. maja 1900. Njegov god praznujejo lazaristi in usmiljenke.