Sv. Porfirij (umrl 420)

God: 26. februar 

Porfirij je izšel iz premožne družine v Solunu, ki se je tedaj imenoval Tesalonike. Rodil se je okoli leta 347. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je od doma (ok. 378 v Sketsko puščavo zahodno od Nila, kjer je preživel pet let v šoli pri velikih spokornikih. Potem se je odpravil v dolino Jordana in tam v votlinah prebil nadaljnjih pet let, dokler mu ni zaradi hude bolezni neki prijatelj pomagal, da se je preselil v Jeruzalem. Kljub bolezni in slabosti je Porfirij vsak dan obiskal svete kraje. Kmalu nato (392) ga je jeruzalemski škof posvetil v duhovnika v cerkvi Gospodovega vstajenja in ga nastavil za varuha relikvij sv. križa. Tudi kot duhovnik se je Porfirij še nadalje ostro pokoril. Občudoval in posnemal je slovečega učitelja bogoljubnosti Origena.

Ko je umrl škof v Gazi (mestu na jugu Palestine, znanem iz stare in nove zaveze), je krščanska skupnost tega mesta prosila metropolita v Cezareji, naj jim preskrbi novega škofa. Ta je izbral Porfirija, ga izprašal glede znanja Svetega pisma in ga leta 395 posvetil za škofa. V mestu Gaza je takrat še prevladovalo poganstvo. Krščanstvo se je prebijalo šele prek začetnih težav. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganskim prebivalstvom le počasi napredovalo. Celo Porfirij sam, ki se je z vso vnemo lotil spreobračanja nevernikov, je le počasi mogel pridobivati nove zanesljive spoznavalce evangeljske resnice. Pa že ti skromni uspehi so zbudili zavist in ljubosumnost magistrata in duhovščine. Neznaten dogodek je že dal priliko fanatičnim poganom, da so se znesli nad majhno in neugledno krščansko skupnostjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V tej nevarnosti si Porfirij ni vedel drugače pomagati, kot da je naslovil na cesarja Arkadija prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča.

Napetost med kristjani in pogani ni popustila. Nove spreobrnitve so le še povečevale zavist in ljubosumnost poganske večine, da je bil Porfirij čedalje bolj v skrbeh za svojo skupnost in njen obstoj. Zato je sklenil, da bo šel sam k cesarju, mu razložil vso zadevo in zahteval, naj se tudi v Gazi porušijo vsa poganska svetišča. Vendar se cesar Arkadij ni takoj strinjal s predlogom, da bi porušil vsa svetišča v Gazi, ker so bili meščani tega mesta bogati davkoplačevalci in so s pogostimi darili pomagali državni blagajni. Zavzemal se je za to, da postopoma in brez nasilnih ukrepov zatró poganski kult. Ko pa se mu je rodil željno pričakovani prestolonaslednik , je le izdal ukaz, naj se porušijo vsa svetišča v Gazi.

Po odstranitvi templjev je ugled poganov na mah splahnel, Porfirij pa je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj v večjem številu spreobračali in kmalu napolnili novo veliko baziliko, ki se je v začetku zdela preogromna.

Kakor je Porfirij z nenavadno gorečnostjo, pridobljeno v meniškem stanu, zlomil moč poganov v svojem škofovskem mestu, tako se je nato uspešno postavil v bran zoper krivoversko manihejstvo, ki je skušalo prodreti v Gazo. Ni pa spregledal spletk pretkanega meniha Pelagija, ki je učil nevarne zmote glede milosti. Porfirij se je namreč leta 415 udeležil sinode v palestinskem mestu Lidda, kjer je spretni Pelagij prepričal njega in druge škofe o svoji »pravovernosti«, ki pa je bila kmalu razkrinkana po zaslugi sv. Avguština. Diakon Marko, ki je najbrž prvi opisal življenje sv. Porfirija, o tej Porfirijevi zmoti, nastali iz preskušenega optimizma, molči, da ne bi na češčenega oznanjevalca božje resnice padel kak sum o pravovernosti. Ta strah pa je bil pri »božjem možu« Porfiriju čisto nepotreben.

Porfirij je umrl v Gazi 26. februarja 420 in zato na ta dan tudi obhajamo njegov spomin tako na Vzhodu kakor na Zahodu.