Kunigunda (ok. 980 - 1033)

God: 3. marec

Zakonca, ki se iskreno in zvesto ljubita, postaneta eno srce in ena duša. Čudovit zgled takšne zveze sta današnja svetnica Kunigunda in njen svetniški mož Henrik, bavarski vojvoda in nato nemški cesar. Na vratih v stolnici mesta Bamberg, ki je vzcvetelo po njuni zaslugi, sta najlepše upodobljena. Cesar nosi znamenja svojega vladarskega dostojanstva: krono in žezlo, njegov resni obraz izžareva mir in moč. Zraven cesarja stoji cesarica Kunigunda: njen obraz je skoraj dekliški, v desnici drži model cerkve, simbol njene dejavnosti ustanavljanja cerkva z levico pa v zgovorni kretnji kaže na svojega moža. Umetnik, ki jo to podobo ustvaril skoraj sto let po njuni smrti, je najbolje zadel resnico: Kunigunde si ne moremo misliti brez Henrika in Henrika ne brez Kunigunde.

Kunigunda se je rodila okoli leta 980 v luksemburški grofovski družini, kjer je bilo veliko otrok. Starši so jo dali v samostansko šolo. Okoli leta 1000 se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, Kunigunda pa kot njegova žena nemška kraljica. 14. februarja 1014 pa ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Izobražena Kunigunda je bila modra svetovalka svojemu možu pri vladarskih poslih pa tudi skrbna spremljevalka in vodnica na poti k svetosti. Z vsem srcem je podpirala njegova prizadevanja v korist Cerkve: ustanavljanje samostanov, graditev cerkva, podporo duhovnikom. Njun zakon je bil brez otrok, zato je Henrik pri ustanovitvi bamberške škofije za svojega dediča postavil Kristusa.

Kraljica in cesarica Kunigunda je na svojega moža vplivala tudi tako, da je vladal socialno čim bolj pravično. Sama je poznala, v kako težkih razmerah živijo mnogi, saj je večkrat zahajala v bolnišnice in sirotišnice. V cerkvene zadeve se je vtikala toliko, da je zahtevala, da so za škofe in opate nastavljali samo vredne ljudi. Na njeno pobudo so zgradili stolnico v Bambergu in več drugih cerkva v mestu. Na dvoru je imela tudi sovražnike. Legenda pripoveduje, da so jo očrnili pri cesarju, da mu ni zvesta. Kunigunda je obrekovanja ovrgla z 'božjo sodbo': bosa je šla po razbeljenih lemežih in se ni opekla. Ko je cesar Henrik leta 1024 umrl, je Kunigunda sama vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa šla v benediktinski samostan Kaufungen, ki ga je bila ustanovila. Na obletnico moževe smrti je med mašo na dan posvetitve nove samostanske cerkve odložila cesarska oblačila in iz škofovih rok sprejela spokorno obleko, tančico in prstan. Vključila se je v samostansko življenje kot preprosta redovnica in preživela v samostanski družini petnajst let. Ko je zbolela na smrt, so od vsepovsod prihajali v samostan, da bi preprosto nuno pokopali z vsemi častmi, kot se spodobi za nekdanjo cesarico. Ona pa je prosila: »Pokopljite me v redovni, ne v cesarski obleki, zakaj v obleki, ki jo nosim, sem zvezana z nebeškim ženinom.« Izrazila je še željo, naj jo pokopljejo v Bambergu »zraven ljubega brata in gospoda«, kakor je imenovala svojega pokojnega moža, cesarja Henrika. Umrla je 3. marca leta 1033 (ali 1039). Počiva ob možu v bamberški stolnici, kjer jima je umetnik Tillmann Riemenschneider v letih 1499 do 1513 ustvaril veličasten nagrobni spomenik. Papež Inocenc III. ju je leta 1200 razglasil za svetnika.