Hadrijan (umrl ok. 310)

God: 5. marec

Nekateri starokrščanski pisatelji dajejo med glavnimi krepostmi prvo mesto srčnosti. Živeli so v dobi, ko so imeli mučeništvo za najvišje in skoraj edino znamenje svetosti. Zanimivo je, pripominja Tomaš Špidlik, da je Cerkev cenila predvsem mučeništvo žensk in otrok, ker je v teh primerih prišla še bolj do izraza moč, ki je dar Svetega Duha. Na to spominja hvalospev pri mašah mučencev: »V človeški nemoči kažeš svojo božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje.«

Škof Evzebij iz palestinske Cezareje (umrl je leta 339) je v osmi knjigi svoje Cerkvene zgodovine napovedal, da bo še posebej pisal o mučencih iz Palestine in več povedal o dogodkih, ki jih je z lastnimi očmi gledal, ko je bil še mlad. Obljubo je izpolnil: o palestinskih mučencih, ki so dali življenje za Kristusa med zadnjim velikim preganjanjem za časa cesarjev Dioklecijana in Maksimina Daja, je napisal kar dvoje poročil: eno kratko in zgoščeno, drugo pa obširno in govorniško okrašeno.

V enajstem poglavju tega daljšega poročila škof Evzebij opisuje tudi, kako sta za Kristusa junaško trpela zadnja dva iz vrst palestinskih mučencev: Hadrijan in Evbul. Prvi je dal življenje za vero 5. marca, drugi pa 7. marca leta 310. Spominjamo se pa obeh isti dan in sicer na dan, ko je prestal muke Hadrijan.

Poročilo, ki ga je v slovenščino prevedel dr. Franc Ksaver Lukman in ga najdemo v knjigi Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), se glasi: Vse je bilo še vznemirjeno zaradi nenavadnih dogodkov ob smrti in pokopu prejšnjih mučencev in je o njih govorilo, ko sta Hadrijan (Adrijan) in Evbul iz kraja, ki mu pravijo Bataneja (najbrž južno od Cezareje), prišla k drugim spoznavalcem v Cezareji. Tudi nju so pri mestnih vratih vprašali, čemu prihajata. Ko sta po pravici povedala, da prihajata na pomoč preganjanim kristjanom v Cezareji, so ju peljali k sodniku Firmilijanu. Ta, ki je bil zaklet sovražnik kristjanov, ju je prav tako kot prejšnje kristjane brez odloga dal hudo trpinčiti in ju nato obsodil, naj ju raztrgajo zverine. Ko sta pretekla dva dneva, so peti dan meseca, za praznični dan poganske boginje Fortune ali Sreče, Hadrijana izpostavili levu, nato z mečem prebodli in usmrtili. Dva dni kasneje je sodnik na Evbula dolgo pritiskal, naj daruje, da doseže svobodo, kakršno si oni mislijo; njemu pa je bila častna smrt za vero več kot minljivo življenje. Ko so ga bili izpostavili zverinam, je tudi on postal žrtev kakor prejšnji, in kot zadnji med cezarejskimi mučenci zapečatil boje.

Na tem mestu našega spisa je vredno omeniti, kako je ne mnogo kasneje nebeška Previdnost brezbožne oblastnike kaznovala po nasilnikih samih. (Evzebij tu namiguje, da jih je dal usmrtiti cesar Maksimin Daja.) Tudi Firmilijan, ki je tako divjal zoper Kristusove mučence, je z drugimi vred pretrpel smrtno kazen in z mečem končal življenje.