Fridolin (ok. 460 - ok. 540)

God: 6. marec

Središče češčenja svetega Fridolina, priljubljenega ljudskega svetnika v ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam pa v Porenje ter pokrajine ob gornji Donavi, je mestece Sackingen, kjer je današnji godovnjak ustanovil novo opatijo in kjer je njegov grob. V tem kraju ob nemško-švicarski meji njegov god obhajajo z veličastno procesijo. Velja za zavetnika živinorejcev in krojačev, za pomoč ga kličejo ob povodnji in priporočajo se mu za lepo vreme. Skoraj povsod skupaj z njim častijo tudi sv. Hilarija, katerega slavo je Fridolin povsod širil.

Prvi je življenje svetega Fridolina opisal menih Balther že pred letom 1000. On sicer zatrjuje, da se opira na zanesljive zgodovinske vire, ki pa jih očitno ni znal dobro izbirati in tehtati. Vendar pa težave, ki jih imajo zgodovinarji, prav nič ne motijo zaupanja in ljubezni vernih ljudi do tega svetnika. Rodil se je na Irskem okoli leta 460. Njegovi starši so bili premožni in zelo prizadevni kristjani. Veseli so bili, da je sin kazal izredno pobožnost in zaupali so ga v vzgojo menihom. Ko je bil posvečen v duhovnika, je svojo dediščino podaril ubogim in cerkvam. Bog mu je dal izreden govorniški dar. K njegovim pridigam so ljudje vreli trumoma in Fridolin se je zbal, da bo podlegel napuhu, zato je zapustil sorodnike in domovino. Najprej je oznanjal evangelij v pokrajinah sredi sedanje Francije. Za izhodišče si je izbral mesto Poitiers in od tam hodil okoli misijonarit. V mestu je odkril grob svetega Hilarija in širil njegovo češčenje povsod, kjer je deloval. Povsod je gradil tudi cerkve temu svetniškemu škofu v čast.

Ko je ljudi tiste pokrajine za silo spreobrnil, je šel v Porenje. Tudi tod je bil neutruden glasnik božje resnice in božjega reda. Kjerkoli je misijonaril, nikjer ni Fridolin dolgo obstal. Življenjepisec pripoveduje, da mu je neke noči sv. Hilarij v sanjah pokazal otok, kjer naj sezida samostan in se v njem za stalno naseli. Po dolgem iskanju je tisti otok zagledal pri sedanjem Sackingenu in odločil se je za zidanje samostana, prvega na nemških tleh. Naletel je na hude težave: na otoku so namreč imeli kmetje pašnike, ki jih niso marali odstopiti. Končno jih je sveti menih le prepričal. Na otoku je postavil dvojni samostan in veliko cerkev. Poslej je večinoma ostal na otoku, ki ga je dobil v last kot slab pašnik, njegovi menihi pa so ga spremenili v rodovitne njive in vrtove. Otok je zavaroval z nasipi. Kmalu je samostanska naselbina na tem otoku postala privlačen kraj molitve, dela in krščanske vzgoje. V bližini samostana je začelo rasti mesto Sackingen.

Sveti Fridolin je umrl v tem samostanu; znan je le dan: 6. marec, leto pa je sporno najzgodnejši bi utegnili biti 538 ali 540, resni razlogi govore tudi za poznejši datum. Njegov grob je bil res častitljiv za ves okoliš in je tak ostal vse do današnjih dni.