Perpetua in Felicita (umrli ok. 202)

God: 7. marec

Ko je nekaj let pred iztekom drugega stoletja po Kristusu zavladal cesar Septimij Sever (vladal je od leta 193 do 211), je bilo v rimskem cesarstvu že toliko kristjanov, da bi moral pomoriti milijone svojih podložnikov, če bi hotel krščanstvo popolnoma in hitro zatreti. Leta 202 je z najstrožjimi kaznimi prepovedal prestop h krščanstvu. Če ne bo smel nihče več prestopiti h krščanstvu, si je mislil, bodo kristjani, naj jih je še toliko, v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene tiste, ki so se pripravljali na krst ali so ga ravno prejeli.

O mučeništvu katehumenov sta iz tega časa ohranjeni dve poročili iz Afrike: prvo iz Kartagine, drugo iz Aleksandrije. Prvo poročilo pripoveduje o mučeništvu petih katehumenov v Kartagini: mlade žene in matere Vibije Perpetue, dveh sužnjev Felicite in Revokata ter Saturnina in Satura. Spis o tem mučeništvu, ki ga je večidel napisala Perpetua sama, ko je v ječi čakala na mučeniško smrt, je pravi biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij. Pisatelj, ki dopolnjuje njeno poročilo, segajoče do dneva pred mučeništvom, in Saturovo poročilo o nočnem videnju, zatrjuje, da je bil sam priča dogodkov. Sveta Perpetua in Felicita ter njuni tovariši so umrli mučeniške smrti 7. marca 202 (ali 203) v Kartagini.

Mučenki Perpetua in Felicita, obe še zelo mladi, sta nam z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti zgled, ki ni redek v mladi Cerkvi prvih stoletij. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli sveti krst. »Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kakor stanovitnost mesa,« je zapisala Perpetua. Hudo ji je bilo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Dosegla je, da so pustili otroka pri njej v ječi. »Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci: ječa se mi je sedaj spremenila v palačo, da sem bila rajši tam kot kjerkoli.« Kmalu zatem je imela videnje, v katerem ji je bilo razodeto, da jih čaka smrt.

Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam. Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Ko je v porodnih bolečinah stokala, ji je eden od stražnikov rekel: »Če sedaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverinam!« Felicita je odgovorila: »Sedaj sama trpim, kar trpim; tam pa bo nekdo drug trpel v meni in za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj.«

Prvi dan slavnostnih iger so postavili pred divje živali najprej Perpetuo in Felicito. Podivjana krava ju je pobodla in vrgla na tla, toda mučenki sta ena drugi pomagali vstati in odvedli so ju iz arene skozi vrata za zmagovalce. Ljudstvo je zahtevalo, naj ju privedejo nazaj k drugim in naj jih pred očmi vseh z mečem pobijejo. Zahtevo so izpolnili in mučenci so drug za drugim mirno sprejeli smrtni udarec.