Frančiška Rimska (1384 - 1440)

God: 9. marec

Ena prvih molitev, ki jo verne matere molijo s svojimi otroki, je Sveti angel. Na podlagi svetopisemskih pričevanj kristjani verujemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, od Boga poslanega spremljevalca, ki ga ne vidimo. Nekaterim pa je bilo dano, da so svojega angela tudi videli. Med temi je bila sveta Frančiška Rimska, zakonska žena in mati, ki danes goduje. V hudih preizkušnjah, ki jih je prestajala, jo je osrčeval pogled na angela varuha. Angel jo je varoval v boju s silami teme in pomagal ji je, da je spoznavala svoje lastne napake. Če je bila preveč zaskrbljena, je angel izginil, toda brž, ko se je z vsem srcem obrnila k Bogu, se ji je angel spet prikazal. Svetloba, ki je prihajaia od angela, ji je tudi omogočala, da je brala v človeških srcih.

Frančiška je bila plemenitega rodu. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 1384. Pobožna mati ji je dala s svojim spovednikom duhovnega voditelja, ki ji je petintrideset let pomagal rasti v svetosti. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi že obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Po hudih notranjih bojih je le privolila v zakon. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let! Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v božjo voljo, poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisa pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica bolnikov v rimskih bolnišnicah.

Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov je ugasnil pri devetih letih. Starše je preživel samo sin Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla, si je nakopala neozdravljivo bolezen.

Svoja izredna dela ljubezni in usmiljenja je Frančiška opravljala v zelo žalostnih časih. Vojske, kuge in lakota so Rim strahovito prizadele. Papeži so skoraj sedemdeset let (1309 - 1377) bivali v Avignonu v Franciji namesto v Rimu, kjer je sedež apostola Petra. Mesto je bilo v razvalinah. Frančiška je v svoji službi vztrajala tudi zato, ker jo je podpiral njen angel varuh. Njena palača je bila pravo gostišče ubožcev. Ko je ob nekem pomanjkanju tudi v njeni kašči zmanjkalo žita, ker ga je razdelila ubogim, ji je Bog to dobrodelnost poplačal s čudežem: nekaj dni zatem je našla predale, ki jih je bila čisto izpraznila, spet polne najlepšega žita.

Po moževi smrti je zapustila dom in se preselila k olivetankam, benediktinskim tretjerednicam, kjer je živela še štiri leta. Skupaj s svojimi duhovnimi hčerami je stregla siromakom po rimskih ulicah ter bolnikom po zasebnih hišah ali bolnišnicah. Vsi, ki so prišli v stik z njo, so jo že za življenja imeli za svetnico. Umrla je 9. marca 1440. Pokopali so jo v rimski cerkvi svete Marije Nove, kamor je najraje zahajala. Ko jo je papež Pavel V. leta 1608 razglasil za svetnico, je ta cerkev dobila ime po njej.