Sofronij ( umrl ok. 638)

God: 11. marec

Ime Sofronij pomeni v našem jeziku 'modri' in se današnjemu slavljencu res prilega. Njegova razlaga verskih resnic o učlovečenem Bogu je srečno dokončala triletne verske spore, ki so vznemirjali krščansko družbo, odkar je dosegla versko svobodo. Sveti Sofronij je bil največji med vsemi jeruzalemskimi patriarhi, luč za vso Cerkev in največja svetniška osebnost v prvi tretjini 7. stoletja. Smrt ga je doletela takoj nato, ko so Jeruzalem zasedli Arabci in so prvi krščanski rodovi prišli pod oblast mohamedancev.

Po rodu je bil iz Damaska, kjer se je rodil okoli leta 560. Verni starši so mu omogočili temeljito in široko izobrazbo. Izšolal se je za retorja in najbrž je bil že učitelj govorništva, zato imajo njegovi spisi lahko umljivo, vendar globoko vsebino. Posvetna modrost ga ni zanimala, raje se je poglabljal v nadnaravne resnice. Obiskal je vse slavne samostane v Palestini, Mali Aziji, na Sinaju in v Egiptu, nazadnje pa je potoval še v Rim. Ko se je od tam vrnil, je šel v Teodozijev samostan blizu Jeruzalema in kot opat postal duhovni vodja palestinskega meništva.

Iz samostana se je oglašal, ko je s svojim temeljitim znanjem branil pravi nauk. V tem času so se prepirali o tem, kako sta se v Kristusu združili božja in človeška narava. Tako imenovani monofiziti so trdili, da se je človeška narava v Jezusovi božji naravi tako použila in skoraj izginila, kakor izgine kapljica sladke vode, ko jo spustiš v morje. Cerkev je določila kot obvezno resnico nauk, da je Jezus pravi Bog in pravi človek. Verski boji so slabili obrambno moč države. To slabost so izrabili Perzijci, ki so leta 614 zasedli Sirijo z Jeruzalemom, cesar Heraklij jih je z zadnjimi močmi premagal šele pred Carigradom (619), po devetletnem vojskovanju je ponovno osvobodil Jeruzalem in leta 529 slovesno postavil na staro mesto Kristusov križ, ki so ga bili ugrabili Perzijci.

Leta 634 je Sofronij na prošnjo škofov, duhovnikov, menihov in ljudstva prevzel službo jeruzalemskega patriarha. Sofronij je videl v tem božji klic, da zdaj po Službeni dolžnosti nastopi v obrambo čiste verske resnice. To je tudi dosledno delal, čeprav je doživljal veliko nasprotovanj. Pri papežu ga je očrnil tedanji carigrajski patriarh Sergij, ki je bil na strani krivovercev, imenovanih 'monoteleti', ker so učili, da je v Kristusu ena sama volja, namreč volja njegove božje narave. Po dolgih zapletih je končno le zmagal pravi nauk, ki ga je opredelil jeruzalemski patriarh Sofronij.

Medtem so se Jeruzalemu od vseh strani bližali muslimanski Arabci. Leta 637 se je sveto mesto moralo vdati in priznati oblast drugovercev. Sofronij je ta udarec prenesel z dostojanstvenim mirom. Poveljniku arabske vojske je izrazil željo, da bi se rad osebno pogovoril s kalifom Omarjem glede predaje in pravic za kristjane, ko je mogočni vladar prišel iz Medine v Jeruzalem. Na prošnjo patriarha Sofronija je dovolil, da smejo kristjani še naprej živeti po svoji veri in po svojih cerkvah opravljati svoje pobožnosti. Toda za javnost in tudi po zunanji podobi je bil Jeruzalem poslej muslimansko mesto. Marijina cerkev na nekdanjem tempeljskem prostoru se je morala umakniti veliki mošeji, ki še zdaj nosi ime po kalifu Omarju. Pravijo, da je sv. Sofronija skrunitev svetega prostora tako bolela, da je že 11. marca 638 od žalosti umrl.