Leander Seviljski (umrl 600)

God: 13. marec

Škof Leander spada med najpomembnejše može španske cerkvene zgodovine. Španci ga smejo s cerkvenim dovoljenjem na svojih tleh častiti kot cerkvenega učitelja. Proti koncu 6. stoletja in v začetku 7. stoletja se je po zaslugi 'svetega triumvirata', tj. rodnih bratov in škofov Fulgencija (goduje 14. januarja), Leandra in Izidorja Seviljskega (gl. 4. april), bistveno spremenila vloga katoliške Cerkve na Pirenejskem polotoku.

Sv. Leander je bil v tej trojici vodilen, vsestransko razgledan in delaven. Po njegovem pravilu se je ravnala tudi sv. Florentina (gl. 20. junij), četrti svetniški otrok iste družine in začetnica spopolnjene redovniške družbe benediktink. Da razumemo daljnosežnost življenjskega dela sv. Leandra, si je treba priklicati v spomin, da so se po letu 507 Vizigoti (znani tudi pod imenom Zahodni Goti), ki jih je premagal frankovski katoliški kralj Klodvik v južni Galiji in jih odrinil prek Pirenejev, polastili oblasti nad Pirenejskim polotokom. Tako je rimsko prebivalstvo na polotoku, visoko izobraženo in utrjeno v katoliški verski zavesti, moralo priznati vlado arijanskih Germanov, sicer nadarjenih in oblastnih, pa na precej nižji kulturni stopnji. Ljudstvo tujcev ni maralo, vendar so katoliški škofje vernike pomirili in jih spodbujali, naj z dobrim zgledom in uvidevnostjo dobro vplivajo na nove gospodarje. In res je začela arijanska množica spoštovati katoliški način življenja in ga posnemati. Ko je dorastel drugi rod, se je začelo že mirno stapljanje rimskih staroselcev s priseljenci v en narod, ki ga danes imenujemo španski. Škofje so se že pripravljali na odstranitev verskih razlik. V tistem času je nastopil naš svetnik z dobro premišljenim načrtom, kako naj bi odpravili arijansko krivo vero - in spremenili državo Vizigotov v katoliško. Ko je prvič nastopil v javnosti, je bil Leander že preskušen menih z velikim vplivom na okolico. Pozvali so ga na seviljski dvor na posvet v skrajno kočljivem položaju za kraljeviča Hermenegilda, ki mu je oče kralj Leovigild, fanatičen arijanec, prepustil vlado v Andaluziji. Hermenegildova mati je bila katoličanka bizantinskega rodu, prav tako žena Ingunda, po rodu Frankinja, ki je neovirano živela po svojem katoliškem prepričanju in si privzela za svojega svetovalca meniha Leandra. Obadva sta pridobila Hermenegilda za očiten prestop na katoliško stran. Arijanski dvor v Toledu se je zaradi tega razburjal, večina ljudstva pa je Hermenegildov korak navdušeno pozdravila. Tako je Leander sprožil odločitev: začel se je zadnji silovit poskus arijancev, da bi obdržali vlado v vizigotski državi s tem, da bi zatrli katoliško vero. Zaenkrat je zmagal oče Leovigild, sin Hermenegild pa je moral (585) dati življenje za vero (gl. 13. april). Ko pa je Leovigild leta 586 umrl, je njegov drugi sin Reccared raje sledil bratu, postal katoličan in potegnil za seboj vso državo.

Med versko vojno Leandra ni bilo doma. Hermenegild ga je leta 580, pred pravim spopadom obeh nasprotujočih si strank, poslal "v verskem vizigotskem poslanstvu" (tako piše papež Gregor I.) v Carigrad. Bizantinci so bili tedaj v vojni z Vizigoti. Leander je izposloval dve važni odločitvi: prvo, da je bil sklenjen poseben mir s kraljem Hermenegildom, drugo, da se niso vmešavali v notranje prepire na polotoku. Za trajen verski mir je bilo potrebno, da se Vizigoti sami sporazumejo z ostalimi prebivalci. To se je pozneje res zgodilo.

Za Leandra osebno in za njegovo delo po vrnitvi v domovino je bilo nadvse koristno njegovo srečanje z Gregorjem (gl. 3. september), poznejšim papežem, ki se je istočasno mudil kot papežev zastopnik v Carigradu. Oba sta bila meniha. Gregor I. je občudoval Leandrovo asketsko popolnost in njuni duhovni razgovori so bili podlaga za Leandrova redovna pravila, ki jih je nato sestavil za svojo sestro Florentino in so se v življenju odlično obnesla. Po drugi strani je sv. Gregor na Leandrovo pobudo začel pisati razlago Jobove knjige, ki jo je potem z naslovom Moralia posvetil sv. Leandru. Oba sta si bila odslej stalna prijatelja in sta si redno izmenjavala pisma, ki pa so se zvečine zgubila; Leandrovega ne poznamo niti enega v celoti.

Svoje bogato znanje je Leander v večji meri uporabil šele, ko so ga po vrnitvi domov leta 584 izvolili za nadškofa v Sevilli. Tako je lahko na miren in daljnoviden način usmerjal – prisrčno povezan z drugimi škofi – usodno dogajanje, ko je vizigotska država dokončno zapustila arijansko krivoverstvo. Se važnejše je bilo zadrževati strasti množic na obeh straneh in pripravljati novo dobo krščanske sprave. V tem se je Leander izkazal za velikega mojstra. Obračun z arijanstvom je bil opravljen, ko so ob drugi obletnici mučeniške smrti sv. Hermenegilda (13. aprila 587) stolnico v Toledu posvetili po katoliškem obredu. Leander je doživel pravo zmagoslavje še dve leti pozneje, ko je v Toledu III. narodni koncil določil novi cerkveni red, ko se je zgubljala poslednja sled krivoverstva. Leandru so prepustili sklepni govor o veselju Cerkve, da je sprejela vizigotski narod v vesoljno krščansko občestvo. (Ta govor je ohranjen.) Takrat je kralj Reccared vnovič slovesno prisegel zvestobo katoliški veri in je besedo tudi držal. Papež Gregor I. ga je kmalu zatem počastil s svetinjami Jezusovega križa. Vizigotska država se je za stalno spremenila v katoliško in narod je sčasoma dobil enotno ime: Španci. Med njimi so imeli škofje večji vpliv na urejanje javnih razmer kakor pri drugih krščanskih narodih.

S tem je bila prava Leandrova življenjska naloga v bistvu opravljena. Sledilo je še nekako enajst let pastirskega truda in posvetovanj o popolni prevzgoji mladega naroda v katoliškem duhu. Velika opora so bila pri tem pisma papeža Gregorja I. z nasveti Leandru in drugim škofom. Zasluga sv. Leandra je bila zlasti v tem, da je znal razumno postavljati vprašanja in nasvete preudarno in pogumno prilagajati španskim razmeram. Umrl je 13. marca 600. Seviljski nadškof je za njim postal njegov mlajši brat sv. Izidor, eden najbolj učenih mož ob prehodu v srednji vek.