Klemen Marija Dvoržak (1751 - 1820)

God: 15. marec

Življenjsko geslo tega 'pokoncilskega' svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

Njegovo krstno ime je bilo Janez. Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu ja južnem Moravskem. Njegov oče je bil Čeh, ki se je pisal Dvoržak; ko se je preselil v ponemčene Tasovice, so njegov priimek spremenili v Hofbauer. Janezova mati je bila Nemka; bil je deveti od dvanajstih otrok. Po očetu je dobil mehak slovanski značaj, po materi pa nemško žilavost in trdno voljo. Ko mu je bilo osem let, mu je umrl oče. Mati ga je peljala pod križ in mu rekla: »Glej, ta je odslej tvoj oče. Varuj se, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč!«

Fant je zgodaj občutil, da je življenje trdo. Bil pa je ubogljiv, pobožen in usmiljen do revežev. Srčno si je želel postati duhovnik, sredstev za šolanje pa ni bilo. Zato je šel v Znojm in se izučil za peka (pisatelj Hünermann je svojemu romanu o sv. Klemenu Dvoržaku dal naslov Pekovski vajenec iz Znojma in je z istim naslovom leta 2008 izšel tudi pri Ognjišču kot 41. knjiga Žepne knjižnice). Hotel je v samostan, a ravno takrat je cesar Jožef II. tisti samostan ukinil; hotel je živeti kot samotar, pa je cesarski ukaz tak način življenja prepovedal. Kot pek je delal na Dunaju, kjer je našel prijatelja Petra Kuzmana, s katerim sta dvakrat potovala skozi naše kraje v Rim. Ko je bil v Rimu drugič, je hotel ostati tam kot samotar in sprejel redovno ime Klemen, ki ga je ohranil tudi kot redovnik redemptorist. Kmalu se je namreč vrnil na Dunaj in študiral je bogoslovje. Upiral se mu je racionalizem, ki so ga bili polni teološki učbeniki. Racionalizem je v krščanstvu priznaval samo to, kar more človek s pametjo doumeti, zametaval pa je verske skrivnosti.

Klemen je postal duhovnik leta 1785 v Rimu in tam vstopil v red redemptoristov. Še isto jesen se je vrnil na Dunaj, da tam ustanovi samostan svojega reda. Načrt mu ni uspel in s prijateljem sta odšla v Varšavo, ki je postala področje Klemenovega več kot dvajsetletnega apostolata. Ustanovil je šolo za revne otroke, poživil je bogoslužje, prisrčno, evangeljsko je oznanjal božjo besedo, odlikoval se je v dobrodelnosti, začutil je potrebo po laičnem apostolatu. Imel je veliko uspeha, nakopal pa si je tudi veliko sovražnikov. »Mnogi so poklekovali pred mano in poljubljali moje stopinje,« je povedal kasneje, »trikrat toliko pa jih je bilo, ki so me obmetavali z blatom.«

Bil je pregnan iz Poljske in spet se je naselil na Dunaju, kjer je v dvanajstih letih postal 'apostol cesarske prestolnice'. Izredno rad je pridigal, preprosto in blago. Njegova beseda je bila prepričljiva, ker je za njo stala tako pristno evangeljska osebnost. Neštetim je bil duhovni voditelj v spovednici in izven nje. K njemu so posebno radi zahajali študenti, med njimi tudi naš kasnejši misijonar Friderik Baraga, ki je takrat študiral na Dunaju pravo. Pod Klemenovim vplivom se je Baraga odločil za duhovniški in misijonski poklic. Rad je sprejemal mladino. Njegovo stanovanje jim je bilo vedno odprto, tudi takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil na obiskih pri družinah.

Tudi na Dunaju so ga sovražniki hoteli onemogočiti in so mu bili stalno za petami. Umrl je 15. marca 1820. Njegov veličastni pogreb je pokazal, kako priljubljen je dejansko bil. Papež Pij IX. ga je leta 1876 razglasil za blaženega, Pij X. pa leta 1909 za svetnika. Dunaj ga časti kot svojega drugega zavetnika; velja pa tudi za zavetnika pekov.