Zaharija (umrl 752)

V koledarju vidite ob današnjem datumu na prvem mestu ime KRISTINE, device in mučenke. To svetnico omenja neko poročilo o trpljenju v sirskem jeziku in tudi rimski martirologij se je spominja na današnji dan. O njej je znano le to, da je umrla mučeniške smrti v Perziji leta 559. Ime Kristina je pri nas zelo pogosto, toda svetnic s tem imenom je več. Najbolj znana je sv. Kristina iz Bolsene pri Rimu, mučenka, katere god je 24. julija. Takrat goduje tudi večina Kristin med nami.

Na drugem mestu je danes ime Zaharija, papeža, ki je bil zadnji Grk na Petrovem sedežu v Rimu. Najvišjo službo v Kristusovi Cerkvi je opravljal od decembra 741 do marca 752. Iz njegove mladosti vemo le to, da so bili njegovi starši begunci, ki so se naselili v južni Italiji v času, ko je bizantinski cesar Leon III. uničeval svete podobe in tiste, ki so jih častili, tudi moril. Družina je morala biti izobražena, saj je bil tudi Zaharija zelo učen mož.

Ko je nastopil papeško službo, je modro presodil položaj, ki mu ga je zapustil predhodnik Gregorij III., Sirec po rodu. Ta se je pred napadi langobardskega kralja Liutpranda zavaroval tako, da se je povezal s spoletskim vojvodom, za hrbtom Langobardov pa še s frankovskim majordomom Karlom Martelom. Zaharija pa je pogumno povabil samega Liutpranda na pogovor o premirju. Langobardski kralj je ponudbo hvaležno sprejel in sklenila sta premirje za dvajset let. Papež Zaharija je kot rojeni Grk znal zavarovati bizantinsko posest v Italiji, predvsem eksarhat v Raveni. Njegova svetniška osebnost je spodbudila langobardskega kralja Rathisa, da je šel v samostan na Monte Cassino. Prestol je zasedel njegov brat Ajstulf, ki je zasedel Raveno in pripravljal se je na pohod proti Rimu. Papež je dobil zanesljivega varuha v frankovskem majordomu Pipinu Malem, ki je po zaslugi prejšnjega papeža dobil dobro vzgojo in se je naučil spoštovati nadnaravno poslanstvo Cerkve. Na papeževo pobudo je Pipin pristal, da je apostol Nemčije sv. Bonifacij leta 742 sklical pokrajinski koncil za vso Nemčijo, na katerem so škofje izjavili popolno vdanost sedežu apostola Petra.

Pipin Mali se je leta 751 obrnil na papeža s prošnjo glede vladarske oblasti. Dotlej je Pipin kot majordom dejansko vodil državo, državni velikaši so mu bili pripravljeni izročiti kraljevsko Čast, če tako odloči papež. Papež Zaharija je brez oklevanja priznal Pipinu kraljevski naslov in pooblastil Bonifacija, naj ga še isto leto mazili za kralja. Papež je v kralju Pipinu dobil zaščitnika, ki ga je varoval pred nasilnim Ajstulfom.

Modrosti in dobrote papeža Zaharija so bili deležni tudi naši slovenski predniki v Karantaniji. V času, ko je vladal ta papež, se je karantanski knez Borut okoli leta 743 odločil za sprejem krščanske vere in zato dobil od Bavarcev pomoč zoper Obre. Ko je za Borutom med letoma 749752 dobil kneževsko oblast nad Slovenci v Karantaniji prvi krščanski knez Gorazd, je dosegel, da je papež Zaharija Karantanijo dodelil kot misijonsko področje irsko usmerjene škofije Salzburg. Pod Gorazdovim naslednikom Hotimir&m je prišel v Karantanijo oznanjat evangelij sv. Modest.

Svetniški papež Zaharija je umrl v marcu leta 752, dan ni soglasno potrjen. Po novem koledarju se obhaja njegov spomin 15. marca.