Danijel Halas (1908 - 1945)

God: 16. marec

 »Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus,« so svojemu prvemu župniku Danijelu Halasu rekli verniki župnije Velika Polana v Prekmurju, ko se je sredi julija 1942 vrnil med nje po sedmih mesecih zapora v Budimpešti pod obtožbo, da je sodeloval s komunisti. Prav ti pa so ga pred šestdesetimi leti - 16. marca 1945 umorili iz sovraštva do njegove zvestobe evangeliju. Mariborski škof Franc Kramberger je na pobudo prekmurskih duhovnikov leta 1998 začel  škofijski postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Danijela Halasa za krščanskega mučenca. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov je 12. februarja 2000 izdala dopis, da se lahko začne postopek za beatifikacijo Danijela Halasa, ki je stekel z odlokom mariborskega škofa 10. avgusta 2000. Leta 2001 je bila urejena romarska pot, ki povezuje kraje, kjer je deloval božji služabnik Danijel Halas (Črensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana).

Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse "njegovo sodelovanje s komunisti" v tem, da jih ni hotel ovaditi. "Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več."

Pisatelj Miško Kranjec (1908 – 1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih "begovcev", pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, "neko noč po novem letu 1945" v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. "Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine." To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. "Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!"

Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. "Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel," je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! "Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa - mučenca," je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 raglašeno za Halasovo leto.

Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.

Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.

Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.

Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.

Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.

Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.

Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.

Noben duhovnik ne mora vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.

Bog je vsakemu človeku dal starše, da ga varujejo, branijo, hranijo in vzgajajo. Oče in mati morata biti otrokom močna opora. To bosta, če bosta sama dovolj krepostna in dobro vzgojena.

Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.