Patrik (umrl 461)

God: 17. marec

Mnogi narodi imajo svoje narodne svetnike, ki jih častijo kot prve blagovestnike in začetnike svoje narodne kulture. Tako častijo Čehi, Slovaki, Hrvati in Slovenci sv. Cirila in Metoda, Rusi sv. Vladimirja, Nemci sv. Bonifacija, Angleži, sv. Avguština s tovariši. Irci z veliko hvaležnostjo častijo sv. Patrika. Nešteti Irci imajo ime Pat, okrajšano od Patrick. Svetnikov spominski dan praznujejo zelo slovesno, saj je to njihov apostol, največji oznanjevalec evangelija v njihovi deželi.

Na njegov god se Irci pražnje oblečejo, za klobuk si zataknejo pomladno zelenje, najraje deteljo. Triperesno deteljo je menda svetnik uporabljal, da je poganom ponazoril skrivnost Svete Trojice. Patrik se je rodil okoli leta 385 na zahodni strani Britanskega otoka. Njegov oče je bil rimski uradnik in diakon. V očetovi hiši je Patrik dobil le površno latinsko izobrazbo. Bil je precej lahkomiseln mladenič. Nekega dne v letu 401 so ga na posestvu, kamor je družina odhajala poleti, ugrabili morski roparji in ga prodali za sužnja na Irsko. Tam je moral v pustih krajih pasti ovce. To svoje jetništvo je Patrik sprejel kot božjo kazen za svoje lahkomiselno življenje, zato ga trpljenje ni potrlo, temveč duhovno okrepilo. Irska je bila tedaj še poganska dežela. Po šestih letih ujetništva je neke noči v spanju slišal glas, ki je klical, naj se vrne v svojo domovino. Ubogal je in uspelo mu je, da je po dolgih zapletih prišel domov. Želel je postati duhovnik, pa ga škof ni hotel posvetiti. Odšel je na evropsko celino k redovnikom v Galiji, kjer je pokazal tako duhovno globino in gorečnost, da je papež Celestin I. leta 431 sklenil, da ga postavi za škofa na Irskem, kamor je Patrika neki skrivnosten glas že dolgo časa vabil. Njegovo misijonsko delo na Irskem se je pričelo leta 432 in je bilo zelo uspešno. Za krščansko vero je pridobil vse rodovne kneze in ljudstvo. Na svojih misijonskih potih je prišel do najbolj oddaljenih in skritih otoških vasi in povsod so se ljudje hitro oklenili krščanstva. Irska je edina dežela v zahodni Evropi, kjer se je pokristjanjenje izvršilo brez nasilja in odpora. Veliko je Patriku pomagalo izkustvo, ki ga si ga je bil pridobil v šestletnem ujetništvu, in tudi znanje keltskega jezika. Moč za svoje apostolsko delo je Patrik nabiral v samoti, kamor se je večkrat umaknil v postnem času. Papež Leon I. je leta 444 potrdil Patrika za irskega nadškofa. Zasluga tega velikega misijonarja je, da je vso Irsko še cerkveno organiziral. 'Otok svetnikov' je po njem prvič stopil v tesno duhovno zvezo z Evropo in s krščanskim svetom. Sveti Patrik je umrl 17. marca leta 461 na severnem Irskem, blizu Belfasta, pokopan pa je v Saulu pri Dovrapatricku.