Jedrt (Gertruda, Jera) (umrla 659)

God: 17. marec

Sv. Jedrt je bila hči Pipina Starejšega,  za­četnika slavnega rodu Karolingov, ki je z odločnostjo, modrostjo in potrpljenjem znova uredil prostrano frankovsko državo in ji poskusil dati zares krščanski značaj. Mati sv. Jedrti je bila Itta (Iduberga), ki je mislila predvsem na bogoljubno vzgojo otrok. Itta je skrbno varovala svoj dom pred pokvarjenostjo tedanjega sveta, ki so ga dvigali k visokim idealom junaški zgledi, imenovani svet­niki. Po irskem zgledu se je odločila sama usta­noviti ženski samostan Nivelles. Z navodili ji je stal ob strani sv. Amand (gl. 6. februar), ki je bil po brezuspešnem poskusu, da pridobi za Kri­stusa alpske Slovane, škof v Maastrichtu.

Za bodočo redovnico je posebno prizadevno vzgajala svojo hčer Jedrt (Gertrudo), ki se je rodila leta 626. Otrok se je res čudovito razvijal. Mala Jedrt je bila ljuba Bogu in ljudem zaradi svoje ljubeznivosti, sra­mežljivega vedenja, ponižnosti in veselja do molitve. Bila je umsko ne­navadno nadarjena, uporabna za vsako delo pa tudi lepe zunanjosti. Mati jo je sicer spretno vodila, vendar ji je pustila vso možno prostost, da je povsod odločala z lastno voljo. Ko je Iduberga zvedela, da bo sam kralj Dagobert pripeljal v dvorec kot snubca sina avstrazijskega vojvo­da, je pustila komaj odraslo Jedrt, naj mu odgovori. Deklica je ljubez­nivo, zrelo in odločno odklonila ponudbo in rekla: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari; neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga mo­lijo.« Kralj je vedel dovolj in ukazal, naj deklice nihče več ne nadleguje s snubljenjem.

Medtem je 640 umrl oče sv. Jedrt majordom Pipin, novi samostan Nivelles (flamsko Nijvel) južno od Bruslja pa je bil dozidan. Vdova Itta se je tedaj sama odločila za redovne obljube in prevzela vodenje samo­stana, ki se je naglo napolnil. Z veseljem se je materi pridružila tudi Gertruda in vnesla v nunsko družbo mladostno navdušenost za sveto življenje. Znala je zbrisati vsa znamenja visokega rodu in je bila raje prva v ponižni uslužnosti do svojih sosester. Svoje obilno znanje je nese­bično posredovala še drugim in se trudila, da bi preučila kar se da na­tančno Sveto pismo, ne le po črki, ampak tudi po duhu. Da bi se mogla še bolj poglobiti v navdihnjeno božjo besedo, sta z materjo naprosili ir­ske menihe, da so Sveto pismo razlagali vsej samostanski družini. Do smrti svoje matere 652 je bila Jedrt ves čas dobri duh vse samostanske družine, nato pa je morala sama prevzeti dolžnosti opati nje. S tem se je čutila še bolj dolžno prijeti za vsako, tudi najtežje delo, da bi mogla prav ukazovati in se ozirati na zmožnosti drugih sester. V nekaj letih so jo opravki, zaradi katerih ni opustila pobožnih vaj, tele­sno tako izčrpali, daje vodenje hiše prepustila drugim rokam. Poslej je živela še tri leta in se z največjo resnobo pripravljala na smrt. Vendar se te ni bala, ampak je gledala v njej le rešiteljico telesnih spon in prehod v popolno prostost duha, dvig "iz ječe v kraljestvo, iz teme k luči, iz smrti v življenje". Zadnje tri mesece je na svet že skoraj pozabila in mislila sa­mo še na nebesa. Umrla je 17. marca 659. Njeno svetniško češčenje, ki se je začelo takoj po smrti, se je več stoletij samo še širilo in doseglo vse dežele srednje Evrope, Poljsko, Ogrsko in tudi naše kraje. Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih spoštljivo častilo in se jim prisrčno priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrt pri nas je tem bolj zanimiva, ker je bila njena do­movina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci sicer že naselili v sedanji domovini, krščanstva pa še nismo poznali ali smo ga odklanjali. Njeno češčenje so k nam zanesli šele Franki, kakih 150 let po njeni smr­ti; bilo pa je to češčenje med Franki tako živo, da smo se ga Slovenci hitro oprijeli in ohranili skozi celo tisočletje. Na Sloven­skem je sv. Jedrt posvečenih 11 cerkva.

Sv. Jedrt so od nekdaj častili vrtnarji, ker se ob njenem godu navad­no začenjajo dela po vrtovih, pa tudi svetnica sama je rada negovala cvetlice; ponekod so ji rekli kar 'sveta vrtnarica'. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju . Upodabljajo  jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši.