Ciril Jeruzalemski (ok. 313 - 386)

God: 18. marec

Svetega Cirila Jeruzalemskega najbolj poznamo po njegovih Katehezah, v katerih nam je zapustil popoln tečaj priprave na krst in uvajanja v zakramente. Poučevanje je bilo sestavljeno iz osemnajstih učnih ur, ki po uvodnem nagovoru razlagajo člene veroizpovedi. Tem sledi pet homilij, ki na osnovi obredov, in dejanj razlagajo zakramente uvajanja. Katehumeni ali pripravniki na krst so se v Jeruzalemu zbirali v baziliki božjega groba, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin na kraju Jezusove smrti. »Noben drug kraj na svetu,« piše Adalbert Hamman, »ne bi mogel bolje prikazati povezave med krstom in velikonočno skrivnostjo kot prav ta kraj, kjer sta se dovršili Kristusova drama in vstajenje.«

Ciril-JeruzalemskiRodil se je v najverjetneje v Jeruzalemu okoli leta 313, torej v času, ko je krščansko v rimski državi dobilo svobodo. O njegovi mladosti nimamo poročil. Gotovo je le, da so bili njegovi starši kristjani in so mu oskrbeli dobro krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Že pod svetniškim jeruzalemskim škofom Makarijem je Ciril postal diakon, pod njegovim naslednikom pa je prejel mašniško posvečenje. Kmalu je zaslovel kot odličen govornik. Že kot duhovnik je pripravljal na prejem krsta in drugih zakramentov katehumene v baziliki božjega groba. Po smrti škofa Maksima leta 348 so Cirila izvolili za jeruzalemskega škofa ob navzočnosti metropolita Akacija iz Cezareje.

Med njim in Cirilom je kmalu prišlo do nesoglasij, kajti Akacij se je čedalje bolj družil s krivoverskimi arijanci. Bil je spoštovan na dvoru in to je izkoristil, da je sklical sinodo, ki je Cirila odstavila. Ciril se je pritožil, vendar so ga na silo pregnali iz Jeruzalema. Zatekel se je najprej v Antiohijo, nato v Tarz, kjer je kmalu postal zelo priljubljen zaradi svojih odličnih pridig. Nova sinoda je Cirilu vrnila škofovske pravice in vrnil se je v Jeruzalem. Sovražniki so ga tožili pri cesarju Konstanciju, ki ga je spet poslal v pregnanstvo. Ko je cesar Konstancij leta 361 umrl, se je Ciril ponovno vrnil v Jeruzalem, toda njegovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil leta 367 spet pregnan, ker je bil preveč očiten nasprotnik arijanizma. V pregnanstvu je ostal celih enajst let. Šele leta 378 se je smel dokončno vrniti na svoj škofijski sedež. Koncil v Carigradu leta 381, ki se ga je tudi sam udeležil, ga je slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu.

Po enajstih letih pregnanstva je našel v Jeruzalemu zelo žalostne razmere. »Tu ni pregrehe, ki ne bi z vso drznostjo dvigala glave,« je zapisal, »pokvarjenost, prešuštvo, rop, malikovanje, umori in poboji skratka, zločini vseh vrst se tu širijo.« Zadnja leta življenja si je Ciril prizadeval predvsem, da bi obnovil mir in zacelil rane bolečih let razkola, ki so ga povzročili arijanci. Njegova stalna skrb je bila edinost v veri. Znan je njegov izrek: »Zmota ima več oblik, resnica ima pa en sam obraz.« Poročila iz zadnjih let Cirilove škofovske službe hvalijo zgledno bogoljubnost in lep cerkveni red v jeruzalemski škofiji.

Ciril je umrl leta 386. Škof je bil osemintrideset let, od katerih je skoraj polovico šestnajst prebil v izgnanstvu. Papež Leon XIII. ga je leta 1893 imenoval za cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve.

Zajemi vsak dan

Vera ki se zaveda Božje ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – naposled edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje poguma za življenje in delovanje.

(Benedikt XVI.)
Petek, 10. April 2020
Na vrh