p. Vendelin Vošnjak ( umrl 18.3. 1933)

God: 18. marec

»Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.« Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom 'božji služabnik' se naglo bliža oltarju.

Pater Vendelin Vošnjak bo 'hrvaški' svetnik, saj je škofijski postopek, s katerim se začenja pot do uradne razglasitve za blaženega in svetnika, potekal v Zagrebu, kjer je ta svetniški redovnik veliko let živel in kjer je pred sedemdesetimi leti – 18. marca 1933 zaživel za večnost. Zibelka pa mu je tekla na slovenskih tleh. Rodil se je 13. septembra 1861 v vasi Konovo pri Velenju in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi sv. Martina skupaj s svojim bratom-dvojčkom, ki sta jima oče Pavel in mati Ida Vošnjak izbrala imeni Mihael in Matej. Oče Pavel, izučen krojač, je bil potomec prednikov, ki so davnega leta 1520 pribežali v te kraje iz Bosne, zato so se pisali Bošnjak, iz česar je kasneje nastal priimek Vošnjak. Prvorojencema sta se zatem pridružila še sestra Marija in brat Vinko. Po smrti svetniške žene Ide se je Pavel drugič poročil in iz tega zakona se je rodilo pet otrok. Žena Antonija ni delala razločka med svojimi otroki in otroki iz prvega zakona. Družino je povezovala vsakdanja skupna molitev in življenje po božjih zapovedih. Po končani osnovni šoli je Mihael odšel na Ptuj, kjer je kot duhovnik deloval prastric dr. Ivan Vošnjak. Pod njegovim varstvom in duhovnim vodstvom je tam končal nižjo gimnazijo. Že takrat se je v njem prebujal redovniški poklic; na svoj sedemnajsti rojstni dan (1878) je potrkal na vrata samostana manjših bratov (frančiškanov) v Zagrebu in dobil redovno ime Vendelin. Študij filozofije in teologije je z veliko vestnostjo opravil v Pečuhu in v Gradcu, kjer je 26. marca 1884 prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je pel v rojstni župniji Sv. Martina v Velenju. Po novi se je študijsko izpopolnjeval na univerzi v Innsbrucku. Mlademu patru so redovni predstojniki zaupali odgovorno nalogo: devet let je bil v Varaždinu in Zagrebu vzgojitelj redovnih klerikov, katerim je tudi predaval filozofijo. Zaradi globokega duhovnega življenja ter izrednih človeških in redovniških odlik je bil pri 32 letih izbran za provincialnega definitorja. Leta 1895 je postal gvardijan zagrebškega samostana. Ko je papež Leon XIII. leta 1897 predpisal prenovo frančiškanskega reda, je bil p. Vendelin brž pripravljen to prenovo izpeljati, čeprav so se mnogi redovniki temu upirali. Kot pooblaščen redovni komisar je obnovo vestno pripravil. Ko je bila leta 1900 ustanovljena samostojna hrvatska frančiškanska provinca sv. Cirila in Metoda, je p. Vendelin postal njen prvi provincial. Svoje redovnike je vodil z vztrajno odločnostjo, povezano z milino in modrostjo, predvsem pa z osebnim prizadevanjem za svetost. Kasneje je bil še trikrat provincial, trikrat gvardijan na Trsatu, kjer je obnovil božjepotno cerkev in samostan (pred letom 1900 je Trsat pogosto spadal pod kranjsko/ljubljansko frančiškansko provinco in je veljal za slovensko božjo pot), in enkrat v Zagrebu. Tam je bil priljubljen spovednik in moder duhovni voditelj. Med njegovimi spovedanci je bil svetniški zagrebški pomožni škof Josip Lang (1857 – 1924), ki je p. Vendelina primerjal s sv. Janezom Vianejem. Ljudem je bil vedno na razpolago. Nekoč je na veliki petek prišla žena in prosila za spoved. Neki star pater jo je zavrnil: "Na veliki petek se spovedujejo samo čarovnice!". Pater Vendelin je to slišal in vzkliknil: "Kdo to pravi?" Patra je pokaral, ženo pa lepo spovedal. Moč za svoje delovanje je črpal v zbrani molitvi. Molil je kleče z razprostrtimi rokami. Bil je drobne postave in vse življenje bolj krhkega zdravja. Zaradi napornega dela in spokornega življenja "sta ga bila sama kost in koža". Proti koncu leta 1932 je prišel s Trsata v Zagreb na zdravniški pregled: ugotovili so, da ima raka na želodcu, metastaze pa so se že razširile po vsem telesu. Operacija je bila brez uspeha. V samostanu na Kaptolu v Zagrebu je vdan v božjo voljo in hrepeneč po Bogu, kateremu je vse življenje zvesto služil, 18. marca 1933, na predvečer praznika sv. Jožefa, odšel v nebeški dom.