Jožef

God: 19. marec

Litanije svetega Jožefa imajo petindvajset vzklikov. Ob današnjem prazniku sta v ospredju dva: Ženin božje Porodnice in Zaščitnik svete Cerkve. Osnova vseh odlik svetega Jožefa je dejstvo, da je bil od vekomaj izbran za 'ženina' deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila človeštvo. Jožef je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, zato je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina. Jezus je bil deviško spočet zato, da bi se na viden način razodelo učlovečenje božje Besede in skrivnost božje milosti. In zakaj gleda Cerkev v svetem Jožefu svojega posebnega zavetnika? Zato, ker je bil varuh svete nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve: Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in Marijo, deviško Mater vseh članov Kristusovega skrivnostnega telesa.

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov 'rednik' ali 'krušni oče') ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Mnogi teologi izrecno trdijo, da je bil sveti Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kot sveti Janez Krstnik ali apostoli po Jezusovem vstajenju. Sveti Jožef je živel nekako 'v ozadju' tako v sveti Družini kot tudi v Cerkvi.

Sledovi češčenja svetega Jožefa so sicer vidni že pri nekaterih cerkvenih očetih v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega tihega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda 'spoznavalec') v Cerkvi vedno bolj uveljavljalo. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god svetega Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Po odredbi papeža Janeza XXIII. so njegovo ime postavili v prvo evharistično molitev takoj za Marijo. Papež Pij IX. je leta 1847 uvedel praznovanje svetega Jožefa kot varuha svete Cerkve in sicer na 3. nedeljo po veliki noči. Od leta 1956 je to praznovanje združeno z današnjim praznikom. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal poseben nezapovedan praznik svetega Jožefa Delavca, ki se obhaja 1. maja, na mednarodni praznik dela.

Sveti Jožef je zavetnik v družinskih zadevah, k njemu se zatekajo v gospodarskih stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef krščanskim očetom v skrbi za družino in otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sveti Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo), velja sveti Jožef za posebnega priprošnjika za srečno zadnjo uro. Na slovenskih tleh je bilo češčenje svetega Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika leta 1621. O tem priča skoraj 80 cerkva, postavljenih na naših tleh njemu v čast. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni 'Bog naj doda potomstvo'.