Lea (umrla 384)

God: 22. marec

Drugi vatikanski cerkveni zbor je zelo poudaril pomen božje besede in Svetega pisma za krščansko življenje. V teh desetletjih po koncilu se je zanimanje za Sveto pismo poživilo tudi pri nas. V marsikateri slovenski župniji obstajajo biblične skupine večja ali manjša občestva, ki se posvečajo študiju in premišljevanju Svetega pisma.

Tako 'biblično skupino' je imela že družba pobožnih žena iz premožnih slojev v Rimu, ki se je zbirala okrog ugledne in bistroumne vdove Marcele. Te žene so se posvetile bogoljubnosti. Niso sicer ustanovile samostana v današnjem smislu, bile pa so med seboj tesno povezane in so ena drugo podpirale s prijateljskimi nasveti. Ko je leta 382 prišel v Rim sv. Hieronim in je prevzel službo tajnika pri papežu Damazu, so te žene zvedele, da je Hieronim odličen poznavalec Svetega pisma in prosile so ga, naj jim ga razlaga. Hieronim je vabilo sprejel, se za te obravnave dobro pripravljal in razlagi dodajal lastne spodbudne misli. Tako je duhoviti in jezikovno izobraženi Hieronim postal duhovni vodja te družbe in svetovalec posameznim med njimi. Vse je dobro poznal, ker se je zanimal za življenjsko usodo vsake svojih gojenk.

Med njimi je bila tudi mlada vdova Lea. Poročena je bila z nekim uglednim in bogatim Rimljanom, čigar ime ni znano. Mož ji je kmalu umrl in Lei so svetovali, naj se drugič poroči. Za njeno roko se je potegoval Vecij Agorij Pretekstat, mlad in sposoben mož, ki je bil v javnosti znan kot zagovornik poganstva. Lea se z njim ni marala poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni gotovo, kaj je bilo prej: ali je snubec odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ona ni hotela za moža. Gotovo pa je, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je bil hud nasprotnik, ona pa vneta zagovornica krščanskih misli in nravnosti.

Lea se je najprej vključila v družbo asketinj okrog vdove Marcele, kjer je bil njen duhovni voditelj sveti Hieronim. Kasneje pa je prevzela vodstvo podobne bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji (južno od Rima), kamor se je umaknila. Morda je bil vzrok za njeno izselitev iz Rima prav njen zavrženi poganski snubec, s katerim se ni marala več srečevati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski krog okrog Marcele. Lea v bližini ni imela veliko odličnih žena in deklet, zato je v svojo družbo sprejela tudi svoje služabnice in jih, po besedah svetega Hieronima, "učila bolj z zgledom kakor z besedo". Ta poteza napravlja Leo še bolj prikupno, ker je z njo pokazala pravi evangeljski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja krščanske odpovedi in dobrote, da je bila spodbuda za vso okolico, sicer je strogi Hieronim ne bi brez pridržka priznaval za sveto, celo 'presveto' osebo.

V marcu leta 384 je svetniška Lea v Ostiji umrla, istočasno je v Rimu izdihnil izvoljeni konzul Vecij, njen nekdanji snubec. Ko je Hieronim v hiši vdove Marcele to zvedel, je njuno smrt ponazoril s podobo bogatina (Vecij) in ubogega Lazarja (Lea): prvi trpi v peklenskem ognju, ona pa se veseli v rajskem poveličanju. Seveda je ta primerjava le malce pretirana. Hieronimovo pismo je pomembno bolj zato, ker v njem poveličuje kreposti umrle svetniške vdove.