Jožef Oriol (1650 - 1702)

God: 23. marec

»Čim več človek zahteva od samega sebe, tem bolj uspešno izžareva v okolico.« Ta misel francoskega pisatelja Daniela Ropsa v polni meri velja za svetniškega duhovnika Jožefa Oriola, apostola Barcelone. Do samega sebe je bil skrajno zahteven, za naše pojme nerazumljivo trd, toda kamor koli je prišel, so ga ljudje pozdravljali z ljubeznijo in z velikim spoštovanjem. Njegovo od mnogih postov sestradano in bledo obličje je kar žarelo. V njegovi bližini so ljudje čutili navzočnost svetega. To je potrjeval tudi Bog, ki je po njegovih rokah delal čudeže.

V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti kasneje je prejel mašniško posvečenje.

Najprej je sprejel službo domačega učitelja v neki bogati družini, da je z dohodki podpiral svojo mater. V tej službi je ostal devet let do materine smrti. Poromal je v Rim na grobove apostolov in papež Inocenc XI. mu je podelil nadarbino (službo, povezano z dohodki iz nepremičnin) pri barcelonski cerkvi Svete Marije 'od Smreke'. Junija 1687 je nastopil službo, ki jo je vestno opravljal do smrti.

Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe nikdar ni ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali 'veseli svetnik'. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: »Svetniki so v nebesih.«

Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.

Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Obiskovali so ga mnogi ljudje, ki so hoteli olajšati njegovo siromaštvo, pa je vse hvaležno odklonil. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico. Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem 'Mati žalostna je stala', ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval. Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.