Milada (Marija) Praška (umrla ok. 994)

God: 28. marec

Prva oznanjevalca evangelija med Čehi sta bila sveta brata Ciril in Metod, blagovestnika Slovanov. Ko sta delovala na Moravskem, je z njima navezal osebni stik češki knez Borivoj, ki se je dal okoli leta 874 krstiti. Vendar je bila poganska stranka še precej časa močna in krščanstvu nasprotna. Kot žrtvi te stranke sta umrla mučeniške smrti svetniška kneginja Ljudmila, 'mati češkega naroda', in njen vnuk sveti Venčeslav ali Vaclav. Njegovo smrt je povzročil njegov rodni brat Boleslav 1. leta 929, da je za njim zavladal. Ko je prišel na prestol, je kmalu nato počastil bratovo mučeniško žrtev in sam postal dober kristjan ter je odstranjeval ostanke poganstva.

Veliko zaslug za utrditev krščanstva med Čehi ima njegova hči Marija, ki je na Češkem bolj znana pod imenom Mlada, zunaj čeških meja pa so jo prekrstili v Milado. Za svojo življenjsko vzornico si je izbrala prababico sv. Ljudmilo in svojega strica sv. Vaclava. Posnemala ju je tudi v prizadevanju za svetništvo. Njeno življenje v podrobnosti ni znano. Ko se je njen oče, vojvoda Boleslav I. leta 950 obrnil od poganske h krščanski stranki in se pobotal z nemškim kraljem Otonom L, da deželi vrne mir, si je Marija – Milada izbrala lastno vlogo. Slišala je bila o delu redovnikov kot oznanjevalcev evangelija in modrih vzgojiteljev in ogrela se je za misel, da tudi Praga dobi stalno versko vzgojno središče. Prepričala se je, da krščanstvo ne more biti za stalno odvisno od samovolje vladarskih osebnosti, ampak mora dobiti trdno oporo v lastni škofiji in samostojnih samostanskih ustanovah.

Ko je bila na bavarskem dvoru v Regensburgu, kjer se je vzgajala, pri tem pa ohranila češko miselnost, jo je oče prosil, naj v Regensburgu posreduje za češko cerkveno samostojnost. Regensburg te njene želje ni maral spolniti, zato je Marija-Mlada šla v Rim. Pogajanja so se ustavila zaradi smrti Boleslava I. leta 967. Novi vladar, Marijin brat Boleslav II., je sam zidal cerkve po češki zemlji, snoval načrte za nove samostane, posebno pa si je prizadeval za samostojno škofijo v Pragi. Ko je v Regensburgu nastopil škof sv. Volbenk, je Praga leta 973 dobila prvega škofa Dietmarja. Pod njegovim naslednikom sv. Vojtehom je v bližini Prage zrastel prvi moški benediktinski samostan.

Marija je pri vseh teh prizadevanjih bratu veliko pomagala kot posredovalka. V Rimu je vstopila v samostan benediktink in pokazala izredno redovniško vnemo. Papež Janez XIII., ki je cenil njene velike državniške vrline, je zdaj, ko je spoznal tudi njeno pobožnost, Mariji naročil, naj se vrne v Prago in tam ustanovi ženski samostan. Brat Boleslav II. je sestro z veseljem sprejel in je novemu samostanu poklonil zemljišče ob praškem gradu Hradčani. Marija je pripeljala nekaj redovnic s seboj, druge pa je pridobila doma. Tako se je tukaj razvil velik samostan sv. Jurija, ki je še dolga stoletja opravljal svoje pomembno versko poslanstvo.

Marija je bila prva opatinja in storila je vse, da je v samostanu vzbrstelo molitveno življenje, lepo bogoslužje, bogoslovna znanost in cerkvena umetnost. Njena iznajdljivost pri vzgoji je vzbujala občudovanje in kmalu jo je ljudstvo imelo za pravo svetnico. Po njeni smrti 8. februarja, najbrž v letu 994, so jo pokopali na samostanskem pokopališču, kmalu pa so njen grob prenesli v kapelo sv. Ane, kjer je še zdaj v časti. V Pragi se je spominjajo 8. februarja, na njen smrtni dan, na splošno pa se njen spomin obhaja 28. marca.