Frančišek Paolski (1416-1507)

2. april

Ljubezniva zgodbica pripoveduje o današnjem svetniku, da je dvakrat stopil v krušno peč, da jo popravi; čeprav je bila močno zakurjena, mu ognjeni plameni niso škodovali. Podobno mu ni mogel do živega duh renesančne dobe, ki je bila popolnoma zaverovana v tostranstvo in je slavila predvsem zunanje veličje. Že kot otrok se je odločil za življenje po čistem evangeliju, kakor ga je živel sv. Frančišek Asiški, njegov krstni zavetnik.

Po rojstnem mestecu Paola v Kalabriji, kjer je zagledal luč sveta 27. marca 1416, je dobil 'priimek« da Paola, ali po naše Pavelski. Njegova pobožna starša sta bila že priletna in sinka sta postavila pod varstvo sv. Frančiška Asiškega. Čutila sta dolžnost, da bistrega dečka vzgajata tako, da bo delal veselje svojemu nebeškemu zavetniku. Ni se jima bilo treba preveč truditi, kajti deček je bil izredno dovzeten za vse, kar je božje, in kot dvanajstletnik se je lahko z učenimi duhovniki pogovarjal o zapletenih verskih vprašanjih. Eno leto je živel pri frančiškanih blizu domačega kraja in nosil je celo redovno obleko, vendar pa ni hotel ostati pri njih za vedno, ker ga je Bog klical drugam.

Vrnil se je k staršem in z njimi šel leta 1429 na dolgo romanje: obiskali so Monte Cassino, Loreto, Assisi in Rim. Frančišek je povsod molil in vse bistro opazoval. Ko je v Rimu videl sijajna oblačila kardinalov, je deček potipal svileni plašč enega od njih in mu brez ovinkov rekel, da tak blišč ni nič podoben evangeljskemu duhu ponižnosti in skromnosti.

Po vrnitvi v Paolo je hodil po okolici in iskal bivališča pobožnih samotarjev, ki so tam živeli pred štiristo leti. Sklenil je, da jih bo posnemal. Umaknil se je v samoto in živel ves blažen proč od ljudi, večkrat zamaknjen v božjo lepoto, dobroto in usmiljenost. Po šestih letih se mu je pridružilo enajst mož. Pobožna družba si je nadela ime 'eremiti brata Frančiška'. Pod njegovim vodstvom so si uredili borne celice in cerkvico za bogoslužje. Nadškof iz Cosenze je ustanovo leta 1436 potrdil. Nekaj let kasneje so mu dobrotniki pomagali sezidati večji samostan, ki naj bi postal materna hiša za novi red. Leta 1450 se jim je pridružil tudi Frančiškov oče, brž ko mu je umrla žena. Število redovnikov je naglo naraščalo in prvi samostan je postal premajhen. Frančišek je v okolici zgradil nove hiše, vse primerne za samotarje. S svojo duhovno silo, dano od Boga, je premagal vse, ki so nastopili zoper njega in njegovo redovno družino.

Leta 1464 ga je več uglednih ljudi s Sicilije prosilo, naj pride k njim in v Milazzu pri Messini ustanovi svoj samostan. Frančišek je njihovi prošnji ustregel. Papež Pavel II. je poslal nekega svojega prelata, da preišče delo Frančiška in njegovih redovnikov. Čeprav je bila njegova ocena ugodna, je red potrdil šele njegov naslednik Sikst IV. leta 1474. Uradno ime reda je 'eremiti Frančiška Pavelskega', med ljudmi pa se je udomačilo ime 'najmanjši bratje'.

Sveti Frančišek je svoje samotarje vodil najprej po začasnih pravilih, ki jih je kasneje dopolnil in so bila potrjena leta 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdnevni post. Zdaj je red razširjen v Italiji, Španiji in Franciji. Tam je Frančišek Pavelski umrl 91 let star med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Svojo dušo je izročil Bogu pri evangelistovih besedah 'nagnil je glavo in izdihnil'. Za svetnika je bil razglašen leta 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli v Španiji, Kalabriji in na Siciliji. Središče njegovega češčenja na Slovenskem je nekdaj bilo v Šmihelu pri Novem mestu. Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih.