Rihard (ok. 1197-1253)

3. marec

Angleškemu kralju Rihardu I. so zaradi njegove neustrašenosti v bojih s sovražniki dali vzdevek Levjesrčni. Današnji godovnjak sveti Rihard pa si je prizadeval svoje srce oblikovati po Jezusovem srcu. Zaslovel je kot velik učenjak, še bolj pa je bil cenjen in priljubljen zaradi svoje izredne plemenitosti in dobrote. Kot škof se je izkazal v dobrodelnosti: svoje dohodke je premišljeno razdeljeval, ubogim in stiskanim je pomagal do pravice. Ko ga je starejši brat, s katerim sta se odlično razumela, nekoč prišel opomnit, naj ne razmetava svojega imetja, mu je Rihard odvrnil, da si je sicer zase pridržal konja, da more hitreje priti do Kristusovih udov, ki trpe, pripravljen pa je prodati tudi tega, če bi videl, da je to všeč Bogu, ki je zdaj njegov edini gospodar.

Rihard se je rodil okoli leta 1197 v plemiški družini Wich, ki je v angleški državljanski vojni zašla v dolgove in izgubila gospodarja, Rihardovega očeta. Posestvo je prevzel Rihardov starejši brat, ko pa ni mogel poplačati upnikov, je moral v zapor. Tedaj je Rihard pustil študij, ki ga je veselil, da reši dom. S pridnostjo in razumnostjo mu je to uspelo. Brat mu je zdaj ponudil pravice do nasledstva in mu pridobil nevesto iz bogate rodbine, Rihard pa je oboje odklonil. Odbrana nevesta se je rada poročila z njegovim bratom, saj je videla, da je Rihardu več do študija kot do družine.

Rihard je najprej študiral na univerzi v Oxfordu, nato pa ga je želja po večjem znanju gnala v Pariz, kjer je bila tedaj najbolj sloveča evropska univerza. Kot študent se je povečini boril z revščino, vendar je to prenašal v duhu spokornosti. Posnemati je tudi želel zgled sv. Frančiška Asiškega, katerega vpliv je tedaj segel do Francije. Po vrnitvi iz Pariza si je Rihard v Oxfordu pridobil naslov magistra, nekaj časa je tudi predaval in zaradi njegove učenosti so ga vsi hvalili. Njemu pa ni bilo do časti, temveč si je prizadeval, da bi s svojim znanjem služil domovini in Cerkvi. S tem namenom je šel v Bologno študirat še cerkveno in državno pravo. V pravni vedi se je Rihard tako izkazal, da je nekaj mesecev predaval namesto nekega profesorja, ki je zbolel. Ta mu je ponudil nasledstvo v profesuri, toda Rihard se je raje vrnil v Anglijo, kjer so ga bolj potrebovali.

Nekaj časa je bil kancler oxfordske univerze, potem pa ga je svetniški Edmund Rich, nadškof v Canterburyju in angleški primas, povabil k sebi za tajnika. Zvesto mu je služil in je svoje bogato znanje uporabil, da pridobi Cerkvi vse pravice, ki jih ji je kratil tedanji angleški kralj Henrik III. Nadškof Edmund se s kraljem ni maral prepirati, zato je odšel v prostovoljno pregnanstvo v Francijo, kjer je leta 1240 umrl. Rihard, ki ga je spremljal, je v Franciji izpopolnil svoje bogoslovno znanje in je bil po Edmundovi smrti posvečen za duhovnika. Ko se je vrnil v domovino, je prevzel manjšo podeželsko župnijo.

Leta 1244 je bil izvoljen za škofa v mestu Chichester in sicer proti volji kralja Henrika III., ki je imel svojega kandidata in ki ni pozabil, kako je Rihard znal braniti pravice Cerkve. Rihardovo izvolitev je potrdil papež, kralj se je maščeval tako, da je dal zapleniti vse škofovske dohodke v Chichestru. Riharda to ni motilo. Prevzel je upravo škofije, kakor da je vse v redu, se naselil v najetem stanovanju in se hranil pri preprostih ljudeh. Obiskoval je vse župnije svoje škofije in bil povsod z navdušenjem sprejet. Kralj je uvidel, da škoduje sam sebi, če je v sporu s škofom Rihardom, zato mu je vse imetje vrnil. Tega se je škof razveselil zato, ker je zdaj imel kaj deliti ubogim. Ko je videl, da se mu bliža smrt, je opravil še zadnja naročila, poljubil križ in dejal: »Marija, božja mati in mati usmiljenja, brani me pred sovražnikom.« Umrl je 3. aprila 1253, star 56 let. Devet let po smrti je bil prištet med svetnike.