Izidor Seviljski (ok. 560-636)

4. april

Človeku, ki je doma na številnih področjih znanosti, pravimo polihistor. Dandanes so se področja znanosti tako namnožila in razširila, da ljudi, ki bi se na vse spoznali, ne najdemo več. Na prehodu iz starega v novi vek je v Španiji živel polihistor Izidor, škof v Sevilji. Po mnogih letih napornega dela je napisal Etimologijo, dvajset knjig obsegajoče delo, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. V njem je Izidor obdelal vsa področja človeške dejavnosti, zraven pa še vsa področja bogoslovja.

Ob času njegovega rojstva so pirenejski polotok zasedli Goti, on pa je izšel iz družine starih prebivalcev Rimljanov. Starši so bili kristjani in vsi njuni štirje otroci: Fulgencij, Leander, Florentina in Izidor so dosegli svetniško čast; vsi trije sinovi so postali škofje, hči Florentina pa redovna prednica. Izidor je bil najmlajši in se je rodil okoli leta 560. Njegovi življenjepisa postavljajo to letnico na podlagi tega, da je Izidor leta 600 ali 601 postal naslednik svojega brata Leandra na škofijskem sedežu v Sevilji. Po cerkvenih postavah bi moral imeti vsaj trideset let, toda najverjetneje jih je imel okoli štirideset, ko je postal škof. V mladosti si je izbral duhovni poklic, najbrž je bil menih in opat. Svojo službo je označil takole: »V življenju mora biti opat menihom popoln zgled poslušnosti, prepričan mora biti o tem, da ne more odrediti ničesar, česar ni poprej sam izpolnil.« V svojem delu o samostanskem življenju se Izidor kaže kot človek reda. Preuredil in poenostavil je mnoge predpise in pravila za samostansko življenje.

Iz skoraj štirih desetletij Izidorjevega škofovanja je le malo znanega. Njegovo pastirsko delo je bilo usmerjeno predvsem na utrjevanje katoliške vere in verskega življenja med Goti, ki so se šele pred nedavnim obrnili od krive vere arijanstva. Decembra 633 je Izidor predsedoval splošni sinodi v Toledu, ki se je je udeležilo 62 škofov z vsega ozemlja sedanje Španije. Sklepi te sinode so pomagali izvesti globoko prenovitev krščanstva na Španskem. Izidor je tedaj stal na višku ugleda kot varuh resnice in reda, bil pa je tudi močna luč verske in svetne učenosti, ki jo je prelil v zgoraj omenjeno Etimologijo, nekako univerzalno enciklopedijo, iz katere so črpali vsi, ki so v srednjem veku kaj pisali.

Škof Izidor si je zelo prizadeval za vzgojo duhovščine. To je bila ena temeljnih točk v njegovem škofovskem programu. Duhovnike, ki so se preveč sklicevali na svoje pravice, je opozarjal predvsem na njihove dolžnosti. Bil je moder svetovalec kraljev in knezov. Sestavil je tudi zbirko zakonov, ki je ohranila veljavo do konca dvanajstega stoletja. Z vztrajnim študijem si je pridobil neverjetno obsežno znanje v svetih in svetnih vedah. Velja za zavetnika Interneta. Bil je podoben hišnemu gospodarju, ki po Jezusovih besedah v evangeliju, prinaša iz svojega zaklada novo in staro.

Ko je slutil, da se mu bliža konec, je delil vsak dan obilnejšo miloščino kot navadno. Pred smrtjo je prosil odpuščanja vse, katere bi bil kdaj užalil, se priporočil v molitev, prejel obhajilo in razdelil ubožcem, kar je še imel. Umrl je 4. aprila leta 636. Cerkev ga časti kot zadnjega cerkvenega učitelja stare dobe: ta naslov mu je priznal papež Inocenc XIII. leta 1722.