Vincencij Ferreri (umrl 1419)

5. april

Papež Urban VI., ki je bil izvoljen leta 1378, je bil kot človek zelo nerodnega značaja, tako da si je kmalu odbil velik del kardinalskega zbora, ki je sprva držal z njim. Nezadovoljni kardinali so še isto leto izvolili protipapeža Klemena VII., ki se je naselil v Avignonu, od koder se je leto poprej vrnil v Rim papež Gregor XI. po dvainsedemdesetih letih 'babilonske sužnosti'. Z nastopom protipapeža Klemena VII. se v cerkveni zgodovini začenja žalostno, sedemdeset let trajajoče obdobje 'zahodnega razkola', ki je privedel do Lutrove reforme. Verni ljudje so bili zmedeni in niso vedeli, kateri papež je pravi, saj so celo nekateri svetniki držali s protipapežem.

Med njimi je bil tudi sveti Vincencij Ferreri, eden največjih spokornih pridigarjev 15. stoletja. S svojo ognjevito besedo je v zmoto zapeljal cele dežele, ko pa je spoznal, da ne podpira pravilno izvoljenega papeža, se je na vso moč trudil, da bi razkolnega papeža pregovoril, naj se v blagor Kristusove Cerkve odpove Petrovemu prestolu, da bo na Zahodu zopet zavladala edinost.

Vincencij Ferreri je bil Španec: rodil se je okoli leta 1350 v mestu Valencia. Ko mu je bilo sedemnajst let, je oblekel dominikansko redovno obleko, študiral modroslovje in bogoslovje, po mašniškem posvečenju pa je bil nekaj časa profesor modroslovja v rojstnem mestu. Tam ga je spoznal stolni prošt Peter de Luna, kasnejši razkolni papež Benedikt XIII., ki je mladega redovnika zelo cenil. Vincencij je kmalu zaslovel kot odličen pridigar. Njegova pretresljiva beseda je grešnike spreobračala in vabila k poboljšanju. Deloval je tudi s pisano besedo. Nekdanji stolni prost Peter de Luna je kot odposlanec avignonskega razkolnega papeža znal pridobiti Vincencija, da je v svoji razpravi o papeštvu pravilno izvoljenega naslednika apostola Petra, papeža Urbana VI., razglasil za 'odpadnika in sovražnika Cerkve' in zagovarjal razkolnega papeža Klemena VII. Ko je Peter de Luna leta 1394 postal razkolni papež z imenom Benedikt XIII., je povabil Vincencija na svoj dvor v Avignon, kjer je bil njegov spovednik in predstojnik apostolske palače. Zvesto je opravljal svojo službo, odklonil pa je vse cerkvene časti. Ko je od blizu spoznaval razkrajajočo moč razkola v Cerkvi, je razkolnega papeža prepričeval, naj odstopi, vendar zaman.

Jeseni leta 1399, po videnju, v katerem sta mu govorila Kristus in sv. Frančišek Asiški, je Vincencij zapustil Avignon in začel novo, dvajsetletno misijonsko potovanje, na katerem je nastopal z vso vnemo kot klicar k pokori in poboljšanju. Prehodil je južno Francijo, severno Italijo, Švico, severno Španijo. Pridigal je s tako vnemo in prepričljivostjo, da so množice kar strmele vanj. Z njim je potovalo pet dominikancev in več svetnih duhovnikov, da so mu pomagali pri spovedovanju. V njegovem spremstvu je bilo tudi več notarjev, ki so po Vincencijevih spokornih pridigah uradno zapisovali sprave med sprtimi družinami.

Njegova beseda je bila prepričljiva zato, ker je sam živel tako, kakor je drugim predpisoval. Bil je kakor novi Janez Krstnik. Govoril je najraje o resnicah, ki so nagibale k pokori: o Kristusovem trpljenju, o štirih poslednjih rečeh in o bližajočem se koncu sveta. Zadnje govore je imel v mestu Vannes v francoski pokrajini Bretanji, kjer se je 5. aprila 1419 srečal s smrtjo. Pokopali so ga v stolnici tega mesta. Leta 1455 ga je papež Kalist III. razglasil za svetnika.