Janez Krstnik de la Salle (1651-1719)

7. april

Zasluga današnjega svetnika je zlasti dvojna: da je revnim in zapuščenim otrokom preprostih ljudi omogočil učenje po poti dobrodelnosti in da je vzgajal dobre učitelje. Njegove zamisli in izkušnje so posredno mnogo koristile tudi javnim obveznim šolam, ki so zaživele več kot sto let pozneje. Ustanovil je red 'bratov krščanskih šol' ali 'šolskih bratov', ki še danes uspešno deluje po številnih deželah. Danes šteje ta družba nad 10.000 članov.

K delu za ustanavljanje šol je svetega Janeza Krstnika de la Salle spodbudil pristni krščanski čut. Pri tem prizadevanju so mu zvenele v ušesih Jezusove besede: »Pustite otročičke in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo.« Bil je otrok aristokratske družine iz Reimsa, rojen 30. aprila 1651 kot prvi od desetih otrok. Družina je bila zelo verna in vzgoja otrok skrbna, zato se ne smemo čuditi, da so kar trije sinovi postali duhovniki, hči pa redovnica. Prvorojenec Janez je bil zelo nadarjen deček, ki ga je bolj kot vse drugo osvajala misel na Boga. Domači se niso mogli upirati njegovi želji, da bi postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1678. Po zgodnji smrti staršev je moral prevzeti skrb za vzgojo svojih mlajših bratov in sester in tako se je v njem vzbudilo vprašanje šolstva.

Nekateri dobri duhovniki so v tistem času že skrbeli za šolanje revnih dečkov in deklic, toda pogosto so bili brez moči, ker niso našli primernih učiteljev, uporabnih za veliko delo, da v otroku odkrivajo božjo podobo, ki jo imajo od Stvarnika. Janez Krstnik de la Salle je od začetka imel šolske opravke za neko stransko opravilo. Potem pa je sam šel med otroke in videl, da se z dobroto, znanjem in živo vero da doseči mnogo več kot doslej. Začutil je, da je njegov poklic biti vzgojitelj in pripravljati druge na vzgojiteljsko službo. Učiteljski poklic je treba naravnati na spoštovanje božjega otroštva v vsakem mladem človeku. Učitelji naj bodo laiki, ki morajo vsakega otroka učiti in vzgajati tako, kakor da izhaja iz kraljevske družine. Ko je leta 1679 steklo delo v njegovi šoli, ki je že prvo leto imela 40 kandidatov, je začel voditi najprej učitelje. Janezova šola je dobila ime 'bratje krščanskih šol' ali 'šolski bratje'. Sestavil ji je pravila, ki so življenjsko praktična in temeljito seznanjena z vsakdanjimi potrebami otrok, po drugi strani pa naravnana na božje otroštvo.

Leta 1688 je Janez prenesel sedež nove družbe v Pariz. Njegove šole so se kmalu razširile po vsej Franciji in povsod so se prilagodile krajevnim razmeram. Janez je okoli sebe zbral odlične sodelavce, s katerimi se je lepo ujemal. Notranje vodstvo družbe je bilo vedno v rokah laikov. Škofje in župniki so uvideli prednosti, ki so jih pridobili po šolskih bratih, tudi v pouku katekizma.

Prej je bilo v navadi učenje na podlagi vprašanj in odgovorov, šolski brat je pa so otroke predvsem vodili k življenju iz vere in po veri. Janez Krstnik de la Salle je sam napisal več učnih knjig. Že takrat je priporočal pogostno obhajilo. Jedro in višek njegove pobožnosti je stalna misel na božjo pričujočnost povsod.

Do leta 1717 je bil vrhovni predstojnik družbe. Naslednje leto je začelo njegovo zdravje naglo pešati in na veliki petek, 7. aprila 1719, je spokojno umrl. Družbo šolskih bratov je slovesno potrdil papež Benedikt XIII. leta 1725, njen ustanovitelj Janez Krstnik de la Salle je bil prištet med svetnike leta 1900, papež Pij XII. pa ga je leta 1950 razglasil za zaščitnika učiteljev in učiteljic.