Julij I. (umrl 352)

12. april

Cesar Konstantin Veliki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. Sam se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo, vendar je Cerkev spoštoval. Rimski škof in papež je bil tedaj Silvester I., ki je imel velike težave z arijansko zmoto: Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je namreč učil, da se Kristus ni rodil kot Bog, temveč le kot človek. Dokler je cesar Konstantin prebival v Rimu, je papeža Silvestra imel za predstavnika vesoljne Cerkve. Ko pa se je leta 330 preselil v Konstantinopel (Carigrad) in je dal to mesto blagosloviti kot 'novi Rim', si je cesar izbral druge svetovalce in se na papeža ni več oziral. Pod vplivom svojih svetovavcev je podpiral tudi zagovornike arijanizma. Iz Aleksandrije je poslal v pregnanstvo svetega škofa Atanazija, Arijevega glavnega nasprotnika. Cesar Konstantin je umrl leta 337 in isto leto je Petrov sedež v Rimu zasedel papež Julij L, ki je bil po rodu Rimljan in tudi po duhu je bil močan predstavnik krščanskega Rima. Ob njegovem nastopu je ves krščanski svet pričakoval, kaj bo odločil glede arijanstva, ki je bilo obsojeno na cerkvenem zboru v Niceji leta 325, vendar se je še kar naprej širilo. V Rim so pisali od treh strani: najprej carigrajski metropolit Evzebij, ki je bil polarijanec; dragi odposlanci so papeža prosili pomoči zoper nasprotnike nicejskih sklepov, slednjič pa se je oglasil še glavni zagovornik resnice škof Atanazij. Papež Julij se je z vso odločnostjo postavil na njegovo stran v obrambo resnice, ki jo je razglasil nicejski koncil.

Da bi dal močnejšo oporo vzhodnim škofom, jih je leta 340 povabil na sinodo v Rim. Prišlo je 50 škofov, pristašev nicejske veroizpovedi; njeni nasprotniki, ki so sami zahtevali sklicanje sinode, pa so spričo papeževe odločnosti rajši ostali doma. Sinoda je enodušno podprla papeža Julija in zahtevala, da se mora Atanaziju vrniti škofovski sedež, s katerega je bil že drugič krivično pregnan. Enako se je sinoda zavzela za druge pravoverne škofe. Malo kasneje se je sešla v Antiohiji sinoda, kjer so se zbrali pristaši napol arijanskega carigrajskega škofa Evzebija in od papeža je zahtevala, da potrdi njeno stališče. Papež Julij I. je vsem škofom poslal pismo, sestavljeno s svetniško plemenitostjo, vredno vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve. V njem odklanja sklepe iz Antiohije, ne da bi koga osebno žalil. Evzebij je imel močno oporo v cesarju Konstanciju, zato se za papeževo pismo ni zmenil. Pred zgodovino ostaja ta listina pomembno pričevanje, kako si je papež Julij I. prizadeval, da uveljavi avtoriteto Petrovega naslednika in obnovi edinost v Cerkvi.

Julij I. si je kot rimski škof zagotovil časten spomin tudi zato, ker je modro urejal cerkveno upravo. Ustanovil je zbor notarjev, ki so prevzeli skrb za pravilno administracijo. Določil je red za cerkvena sodišča in razmejil njihovo pristojnost tako, da poslej klerikov niso več klicali pred svetna sodišča. V Rimu je dal sezidati najmanj pet cerkva, najpomembnejša med njimi je cerkev dvanajstih apostolov.

Kot papež je vodil Cerkev polnih petnajst let. Umrl je 12. aprila leta 352 in pokopali so ga v cerkvi, ki jo je dal sezidati na Avrelijevi cesti. Njegov grob so obiskovali romarji še v 7. stoletju. Pozneje so relikvije prenesli v baziliko Santa Maria in Trastevere. Leta 1505 so ugotovili pristnost teh relikvij in tako se je češčenje tega zaslužnega papeža spet poživilo.