Hermenegild (umrl 586)

13. april

V vsej njeni več kot dvatisočletni zgodovini je bilo za Cerkev pogubno, če je bila povezana s svetno oblastjo. Tako je bilo tudi proti koncu 6. stoletja v Španiji, kjer so tedaj živeli Vizigoti. Ti so se oklepali arijanske krive vere in jo hoteli z orožjem vsiliti še drugim. Kot žrtev tega nasilja je padel kraljevič Hermenegild in prav njegova mučeniška smrt je omogočila in pospešila prehod arijanskih Vizigotov v katoliško vero in s tem Vizigote spremenila v enoten španski narod.

Vizigotski kralj Leovigild je bil od leta 573 edini gospodar v državi. Njegova nesreča je bila, da se je drugič oženil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane. Dotlej so arijanski Vizigoti mirno živeli sredi katoličanov in čedalje bolj spoštovali moč in lepoto njihove vere. Gosvinta pa je hotela obnoviti v državi nekdanjo popolno oblast arijancev in s tem zanetila nemir. Kralj je bil premalo odločen, da bi jo ustavil. Njegova prva žena je bila katoličanka in rodila mu je dva sina, Hermenegilda in Rekareda, ki ju mačeha Gosvinta ni marala. Kralj je njeno sovraštvo hotel pogasiti s tem, da je Hermenigildu za ženo izbral Ingundo, Gosvintino sorodnico. Gosvinta je od snahe zahtevala, da mora prestopiti v arijansko vero, kar pa je ta odklonila. Kralj Leovigild je Hermenegildu prepustil upravo pokrajine z glavnim mesto Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila.

V tej pokrajini je bilo mnogo katoličanov in katoliške vere se je oklenil tudi Hermenegild. Oče ga je zaradi tega klical na zagovor v Toledo. Hermenegild ni šel, ker je imela prvo besedo Gosvinta. Katoličani so odločno stopili na Hermenegildovo stran. Pod vplivom žene Gosvinte je oče od njega zahteval, naj se vrne k arijanski veri, sicer ga bo k temu prisilil z vojsko. Hermenegild je vztrajal pri obrambi katoliške vere kaki dve leti, potem je njegova moč opešala.

Ko je oče zasedel Sevillo, se je umaknil v Kordovo. Tam ga je obiskal brat Rekared in mu obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild se je vdal, da prepreči bratomorno klanje, vendar pa je vztrajal v katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer so z njim grdo ravnali. Za veliko noč leta 585 mu je arijanski škof prinesel obhajilo. Če bi ga Hermenegild sprejel, bi bilo to znamenje vrnitve v arijanstvo. Kraljevič pa ga je odklonil in zato mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Nikoli se ni pojasnilo, kdo je dal Sisbertu naročilo za ta umor. Kraljeva družina za to dejanje ni hotela prevzeti odgovornosti.

Sinova smrt je kralja zelo pretresla. Umrl je že naslednje leto in pred smrtjo je sina Rekareda, svojega naslednika, izročil v skrb sv. Leandru, seviljskemu nadškofu. Viri poročajo, da je Sisbert umrl 'najsramotnejše smrti', kakšne, ni povedano. Oče Leovigild je bil smrti sina Hermenegilda kriv le posredno, ker je bil preveč popustjiv omahljivec.

Hermenegildov brat in novi kralj Rekared se je tako sporazumel s škofom sv. Leandrom. Sam je sprejel katoliško vero, za katero je brat dal življenje, in do leta 589 je vsa vizigotska država prešla v katoliško vero ter v njej vztrajala. Mučeništvo sv. Hermenegilda je prineslo novi državi, ki se poslej imenuje španska, verski mir. Svetega Hermenegilda upodabljajo s kraljevskimi znamenji, z verigami in s sekiro.