Peter Gonzales (ok. 1190-1246)

15. april

Španskemu svetniku Petru Gonzalesu, čigar spomin obhajamo danes, so se v njegovi apostolski gorečnosti najbolj smilili mornarji, ki so le redkokdaj imeli priložnost iti v cerkev in poslušati božjo besedo, živeli pa so bolj kot drugi v nevednosti in surovosti. Če ni šlo drugače, je šel k njim na ladje ter jih poučeval. Mornarji na Španskem ga še dandanašnji časte kot svojega zavetnika. Že stoletja ga kličejo pod ljudskim imenom sveti Telmo ali Elmo.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 do 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je namreč nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal prst božji, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: »Tu sem pojdi in glej!« Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuv, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan. Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.