Bernardka Soubirous Lurška (1844-1879)

16. april

Rojstni kraj te preproste svetnice, ki ni iskala lastne slave, ampak je pred njo bežala, je francosko mesto Lurd (Lourdes) pod Pireneji. Mesto je zaslovelo po najbolj obiskani Marijini božji poti v Evropi, saj se tja zgrinja vsako leto več kot tri milijone romarjev z vsega sveta. V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je tam Bernardki Soubirous osemnajstkrat prikazala Marija. Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji 'lurški čudež' je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.

Bernardka Soubirous, ki jo poznamo kot Bernardko Lurško, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu. Bila je najstarejša od šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Stanovali so v vlažnih prostorih nekdanje jetnišnice. Bili so večkrat lačni kot siti, zato so bili otroci bolehni. Bernardka si je v otroških letih nakopala naduho, ki jo je potem mučila vse življenje.

Bernardkina velika življenjska naloga se je pričela oblačnega 11. februarja 1858, ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom 'Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Duhovniki so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli v besedi, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna. Počasi so spoznali, da je vse njeno pripovedovanje resnično in verodostojno.

Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko ji je bilo štiriindvajset let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu, daleč od Lurda. Prednica jo je zapostavljala in poniževala, Bernardka pa je vse potrpežljivo prenašala. Nič se ni ponašala s tem, da se ji je prikazovala Marija. Imela se je za 'božjo metlo', ki je izpolnila svojo nalogo in je bila 'odložena v kot'. Vedno bolj je zorela v spoznanju, da je na tem svetu najbolj modro živeti v skladu z resnico, da človek sam od sebe ni nič, da nič nima, ampak je vse božji dar. Zelo veliko je bila bolna. Zadnje tedne svojega življenja je hudo trpela. Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara nekaj nad petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Njen god obhajamo na obletnico njene smrti rojstva za nebesa.