Sv. Simon Barsabejski (umrl 339)

17. april

Pod vlado perzijskega kralja Šapurja II. (309-379), najmogočnejšega vladarja sasanidske dinastije, je doživela mlada Cerkev v Perziji dolgo in krvavo preganjanje, ki je terjalo mnogo žrtev. O tedanjih mučencih nam poročajo sodobni ali vsaj zelo stari in verodostojni uradni spisi v sirščini. Med ta stara poročila spada nekoliko govorniško okrašen, a v glavnem zanesljiv zapis o mučenju Simona Barsabejskega, škofa prestolnice Selevkeja-Ktezifon.

Do vlade Šapurja II. so kristjane v Perziji sicer mirno prenašali, imeli so celo občutek, da lahko svobodno priznavajo svoje krščansko prepričanje. Razmere pa so se hitro spremenile, ko si je Šapur postavil za cilj obnoviti nekdanji sijaj perzijske države. Za to mu je bila potrebna najprej verska edinost, torej enotna državna vera, nato pa zmagovita vojna z Rimljani, katerim je hotel iztrgati izgubljene pokrajine. Spričo takih ciljev je bilo jasno, da mora sovražiti kristjane iz dveh razlogov: trdovratno so se upirali perzijski veri, sumil jih je pa tudi, da so naskrivaj naklonjeni krščanski rimski državi. Torej je bilo skoraj neizogibno, da je moral najprej trčiti s kraljem škof glavnega mesta, ki je imel naj višji položaj v perzijski cerkvi.

Ta Simon Barsabejski (Barsabbaee — 'barvarjev sin') je bil učenec in naslednik škofa Pape in na nicejskem koncilu (325) razglašen za metropolita celotne Perzije. To sporočilo mu je prinesel duhovnik Šahdot (Sadot), njegov zastopnik na koncilu, ki je bil tudi njegov naslednik in je kmalu za njim umrl mučeniške smrti (gl. 20. februar). Zunanji povod tega hudega, štirideset let trajajočega preganjanja je bil odlok kralja Šapurja okoli leta 340, s katerim je zaukazal škofu Simonu, naj od kristjanov zahteva dvojno glavnino in dvojni davek, kar naj pošlje kralju, da bo tako čim prej prišel do denarja za vojskovanje z Rimljani. »Kajti kristjani,« je rekel Šapur, »žive v naši deželi, so pa somišljeniki

cesarja, našega sovražnika.« Simon, ki ga je kralj Šapur cenil zaradi njegove modrosti in pobožnega življenja, se je branil izpolniti kraljev odlok, češ da njegova oblast sega samo na območje vere, nima pa pravice vtikati se v posvetne zadeve kristjanov. Simon je hkrati s tem odgovorom poudaril svojo zvestobo kralju in državi. Šapurja je njegov odgovor raztogotil. Simonovi nasprotniki in sovražniki kristjanov na dvoru so brž izkoristili to priložnost, da so Simona obrekovali in osumili veleizdaje. Ko se je Simon drugič uprl kraljevi zahtevi, so ga prijeli, njegovo cerkev porušili, mnogo škofov, duhovnikov in kristjanov pa zaprli. Ko so Simona pripeljali h kralju, mu je ta očital nepokorščino in podpihovanje ljudstva in zopet terjal, naj pobere od kristjanov zahtevani davek. Ko se je Simon tudi tokrat upiral, kralj ni več vztrajal pri tem, da mora od kristjanov zbrati dvojno glavnino in dvojni davek, pač pa mu je ukazal, naj moli sonce in ogenj. Simon je rekel, da ognja ne bo molil, ker je nekaj minljivega, sonca pa zato ne, ker je nevedno in nima pameti. Ko so ga privedli nazaj v ječo k mnogim drugim kristjanom, jih je hrabril, naj vztrajajo. Molili so vso noč, zakaj vedeli so, da je njihov konec blizu. Zaradi starega prijateljstva, ki ga je vezalo s Simonom, je kralj Šapur poskusil še zadnje: Simon naj bi enkrat samkrat molil sonce, pa bi si rešil življenje. A zaman. Ker so magi (perzijski duhovniki) čedalje bolj pritiskali na kralja, so bili Simon in z njim ujeti kristjani obsojeni na smrt. Tako je šel sprevod obsojencev s Simonom na čelu na morišče; škofje z besedo iz Svetega pisma in z molitvijo spodbujal svoje vernike, ko je rabelj opravljal krvavo delo. Naposled so ostali le še trije, Simon in dva stara duhovnika, Kananija in Abdaikla. Ko so Kananija slekli, preden so ga usmrtili, "se mu je treslo vse telo, duh pa ne". Pusai, ugleden mož, ki je bil navzoč pri usmrtitvi, je to videl in mu rekel: »Ne boj se! Za trenutek zatisni oči in videl boš Kristusovo luč!« Pusaia so takoj prijeli in ga privedli h kralju. Potem so obglavili tudi Abdaikla. Simon je v svoji zadnji molitvi prosil za preganjalce, za vernike svoje črede in za blagoslov kraja, kjer so umrli mučeniške smrti. Potem so obglavili še njega, in sicer okoli devete ure na veliki petek (339), kakor pravi poročilo.