Teotim (umrl 431)

20. april

Ko slišimo besedo Huni, nam vstane pred očmi podoba njihovega kralja ali vojskovodja Atila, imenovanega tudi 'bič božji'. Iz zgodovine vemo, da je kot nenasiten osvajalec povzročil veliko gorja. Huni so na Zahod, v Evropo, prodrli z Vzhoda, od koder je izviral njihov rod.

Dva bizantinska zgodovinarja sodobnika današnjega godovnjaka, občudujeta vsak v svoji Zgodovini Cerkve izredno uspešno misijonsko delo sv. Teotima. Oba pripovedujeta, da je bil Teotim prej znan kot poganski filozof, ki se je v zrelih letih spreobrnil h krščanstvu, se ga z vso dušo oklenil ter ga začel oznanjati. Proti koncu 4. stoletja je prejel škofovsko posvečenje. Sedež njegove škofije je bilo mesto Tomi ob Črnem morju. Prizadeval si je, da pridobi za krst Hune in Gote v spodnjem Podonavju. Kar se je prej zdelo nemogoče, je Teotim dosegel s svojo silno zgovornostjo, ljubeznivostjo, učenostjo in čudodelnostjo. Med Huni in Goti je dobil ime 'bog Rimljanov'. Bil je pač Grk, ki je prišel iz rimske države na njihova tla in prikupil se jim je s svojo človekoljubnostjo.

Sveti Hieronim današnjega svetnika omenja v svoji knjigi O slavnih možeh iz leta 392 in pravi, da je Teotim napisal več manjših spisov v obliki dialogov in da še vedno sestavlja nove. Žal se nam Teotimovo pisateljsko delo ni ohranilo. Bil je prisrčen prijatelj plodovitega pisatelja sv. Janeza Krizostoma, katerega je odločno branil pred napadi Teofila iz Aleksandrije. Ko je sv. Epifanij s Cipra leta 403 na sinodi v Carigradu hotel, da obsodijo nekatere zmote veleuma in asketa Origena, se je Teotim temu upiral, češ da ni primerno obsojati takega moža, ki je vse svoje učeno delo podvrgel sodbi cerkvenega učiteljstva in neštetim ljudem odkril največje zaklade vere, pa naj se je tudi osebno motil v kaki stvari. Tako stališče razodeva izredno širino Teotimovega duha in blagost njegovega značaja.

Na žalost nam niso znane podrobnosti iz Teotimovega življenja. To, kar vemo, pa zadostuje za sodbo, da je bil velik bogoslovni mislec in zelo plemenit človek. Ker se je mnogo mudil na misijonskih potih, tudi onstran meja rimske države, ni zanesljivo znano niti to, kdaj je pravzaprav umrl. Gotovo je samo to, da ga je smrt doletela pred letom 431. Takrat se je koncila v Efezu udeležil že novi škof iz mesta Tomi, Teotimov naslednik.