Hugo (1053-1132)

22. april

Ime Hugo je nemškega izvora in po naše pomeni 'duh, pamet«. V nemško govorečih deželah so razširjene številne oblike tega imena, vendar s priponami: npr. Hugbert, Hugimar, Hugold. V Franciji in Belgiji pogosto naletimo na ime Hugo, čigar knjižna oblika je Hugues, ker so bili tam doma vsi trije svetniki s tem imenom. Na koledarju najdemo kot prvega sv. Hugona, škofa v mestu Grenoble, katerega spomin se obhaja na današnji dan. Pri nas je Hugonov izredno malo, večina njih pa goduje danes.

Hugo-GrenobelskiOpisovalci življenja svetega Hugona pravijo, da je delal čast svojemu imenu, ker je bil moder mož, ki je vsaki stvari hotel priti do dna. Gotovo so k njegovi duhovni globini veliko prispevali tudi njegovi starši. Oče Odilo, ugleden gospodar gradu Chateau-neuf blizu mesta Valence, je na stare dni vstopil v strogi kartuzijanski red, mati pa je kasneje spremljala sina Hugona in živela v njegovem škofijskem domu kot redovnica. Sin Hugo se jima je rodil leta 1053. Ko je nekoliko odrastel, se je odločil za duhovniški poklic in zato si je najprej šlo za temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko je dokončal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Kot najmlajši član zbora kanonikov, ki jim je šlo predvsem za donosne dohodke, se je Hugo trudil biti neoporečen in goreč duhovnik. Svoje starejše sobrate je vabil k posnemanju bolj z zgledom kot z besedo. Nekaj let je bil desna roka lvonskega nadškofa Hugona, ki je kot papežev poslanik potoval po francoskih škofijah.

Leta 1080 je prišlo odposlanstvo iz Grenobla in prosilo nadškofa Hugona, naj kot papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa. Hugo se je odgovorne škofovske službe branil in sicer predvsem zaradi svoje neizkušenosti, saj je bil star komaj sedemindvajset let. Legat ga je poslal v Rim k papežu Gregorju VIL, ki ga je primerno poučil, pomiril in ga sam posvetil za škofa. Dve leti je škof Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Predvsem je hotel odpraviti hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propalost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Škofija je bila skoraj brez dohodkov, ker so njeno premoženje razgrabili razni velikaši. Delo je bilo tako trdo, da se je škofovanju odpovedal in se umaknil v samostan, kjer je bil preprost redovnik med redovniki.

Na ukaz papeža se je vrnil v škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se takoj lotil dela, zaupajoč v božjo pomoč. Kmalu po njegovi vrnitvi se je v samoti nedaleč od Grenobla naselil sv. Bruno s šestimi prijatelji, ki so postavili Veliko kartuzijo, zibelko kartuzijanskega reda (na Slovenskem obstaja kartuzija Pleterje). Kartuzijani so mu bili z molitvijo in pokoro veliki pomočniki pri prenavljanju škofije. Hugo je v škofovski službi vztrajal polnih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov. Za svetniškega škofa res niso bila lahka leta. Malodušje mu je sicer prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje: mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Bolj ko je trpel, bolj blag je postajal. Njegovo delo je Bog podpiral z obilnim blagoslovom. Mnogi, ki so bili njegovi sovražniki, so postali njegovi zavezniki in sodelavci, ko so videli Hugonovo srčno plemenitost in ljubezen do pravice. Ko je telesno opešal, ga je za posvetne zadeve spomin popolnoma zapustil, za nebeške reči pa je njegov razum ohranil nekdanjo bistrino. Umrl je v osemdesetem letu 1. aprila 1132, na veliki petek. Že dve leti kasneje ga je papež Inocenc II. prištel med svetnike. Častijo ga kot zavetnika zoper glavobol.

Zajemi vsak dan

Stati moraš med nebom in zemljo kot pokončno bitje, katerega noge ne izgubijo stika navzdol in katerega čelo se dviga v odnos navzgor.

(Elisabeth S. Lukas)
Sobota, 25. Junij 2022
Na vrh